Predstava improvizacije.
“Komunikacija med nama nikoli ni bila podarjena, se mi zdi; tako da bi bilo zanimivo zdizajnirat en score, znotraj katerega lahko oba delava…” (iz sporočila Jurija Andreji … Zraven sva povabila Jako Šimenca in Nado Žgank, nato še glasbenika Blaža Celarca …)
Fino je delat. Fino je gledat dobre predstave. In človek se veliko nauči.
Fino je delat takšne predstave, kakršne bi sam rad gledal. Takšne, o katerih se da kaj pogovorit. Kaj vprašat. Takšne, ob katerih se porajajo odgovori in vprašanja.
Fino je plesat. Fino je v plesnih predstavah najti prostor za ples. Ples pa ni vse. Ples ni predstava, je pa lahko začetek. Lahko je del nje.
Brez svetlobe govorimo morda o koncertu, o predstavi pač ne. Svetloba, za začetek, je ali ni. Enkrat ko Je, se vprašamo “kako?”. Svetloba postane pomembna.
Drugače kot svetloba, zvok vedno Je, predvsem tisti, ki ga največkrat preslišimo. Skozi delanje izbir se zvok loči od samoumevnosti. Zvok postane partner.
Zmes elementov se zgodi na odru. Znotraj tega, kar prispevamo, ima vsak od nas proste roke. V tej naši sinergiji vsak “stojimo" za svojim. Se pa ideje seveda oplajajo, vedno.
Fotografija dokumentira predstavo in jo pokaže v ustavljenih trenutkih, ki na odru ne obstajajo. Po predstavi je del refleksije, ki proces hrani.
Predstave ni brez publike. Predstavo lahko delamo samo na odru, (vsaj) pol predstave je publika.
Jurij Konjar, Andreja Podrzavnik Rauch, Jaka Šimenc, Blaž Celarec in Nada Žgank to delamo že dolgo. Skupaj smo režiserji, koreografi, plesalci, oblikovalci luči, fotografi, glasbeniki, raziskovalci, producenti, scenografi, gledalci. Po septembrski premieri se predstava ustvarja naprej tako, da se (igrivo)igra, vsakič na novo preizprašuje in osmišlja.