Conor McPherson je eden najboljših sodobnih irskih dramatikov in režiserjev, ki je za svoja dela prejel številne nagrade in priznanja. Njegova dela krasi izjemna karakterizacija in živost likov ter tok pripovedi, ki je zelo živ, sugestiven in duhovit.
O svoji monokomediji Božiček (St. Nicolas), ki jo je napisal leta 1996, je zapisal: »Božiček je igra za enega igralca. Igra le eno osebo in se nič ne pretvarja. Samo pove nam zgodbo. In po moje je to vsa umetnost.
Kadar se dva ali več igralcev pogovarjajo na odru, se nam ni težko pretvarjati, da v bistvu niso v gledališču. Če so dobri, potem so lahko kjerkoli ... Nekje na gori, na nogometni tekmi, pod morjem, kjerkoli. Ampak ko en igralec nagovarja publiko, imamo pred seboj vodiča. Razlaga nam stvari, ki so izven gledališča, ne da bi jih hotel poustvariti na odru. Gledališče je samo prostor, kjer se srečamo. In če je dobro, nas samo spomni, da smo v gledališču in da smo radi tu.
In to je vsa umetnost, saj se z igralcem spajdašimo na zelo neposreden način. Še posebej, če imamo pred seboj zelo znanega igralca, ki se na majhnem odru pretvarja, da je nekdo drug ... Gre za to 'Kdo zdaj tu koga nateguje?' In to zna biti zelo bogata in osvobajajoča izkušnja. Zato ker vsi po malem igramo. To je zelo odraslo in olikano igranje, dovoljeno, no, pa saj je veliko stvari takih. Na primer, da za svoj lik vzameš gledališkega kritika.«.
