Gledališka predstava za dva igralca, eno lutko in kup nenavadnih predmetov nadgrajuje motive Cervantesovega romana in vizualno poetiko češkega mojstra surrealistične filmske animacije Jana Švankmajerja z osebno izpovedjo današnjega ustvarjalca, razpetega med idealizmom in bojem za preživetje. Boj z mlini na veter je tako prenesen v kontekst konflikta med različnimi žanrskimi zvrstmi gledališča, kot tudi med materialom (lutko) in animatorjem, tradicijo in post-modernizmom, med umetniškim idealizmom in pragmatičnostjo, umetnikom in družbo.
Izrazno je predstava Biti Don Kihot dinamična gledališka kompozicija domiselnih uprizoritvenih prijemov, ki nas popelje od monty-phytonovske komedije do animacije predmetov, glasbenih in improviziranih vložkov. Solcetovo raziskovanje fragmentiranega in ritmiziranega intermedialnega gledališča, ki ga je obravnaval v svoji doktorski disertaciji, se tako manifestira v kontrastu s klasičnimi gledališkimi izrazi; z dramsko igro in lutkovnim gledališčem. Marioneta, ki jo je izdelal marionetni mojster in tehnolog Mitja Ritmanič, sprva funkcionira kot lutka v klasičnem smislu razumevanja, takoj nato pa se »defigurira« v "gledališču iluzivnih točk", kar Solce raziskuje in razvija v vseh svojih predstavah. Preobrati perspektive, večplastnost simbolike ter animacija predmetov, prostora, igralcev in v končni fazi – gledalcev, se postavlja na osnovi glasbenih principov in ritmizacije, kar ob t.i. principih "lutkovnosti" odpira klasični, kot tudi moderni gledališki interpretaciji nova področja performativnih oblik.