Za mejo predaleč. Za mejo preblizu.
Izhajajoč iz osebnih spominov in zgodovinskih pričevanj o vsakdanjih dejanjih poguma in iznajdljivosti, majhnih uporih v majhnih užitkih s tihotapljenjem vsakdanjih dobrin, kot so cigarete, revije ali kavbojke – in zastavljanjem telesa – prek mesta, ki ga deli zgodovinska meja – in politični sistem, Amaterski tihotapci (2024) prek meje “četrte stene” tihotapijo ganljivo predstavo o pripadnosti skupnosti, skupni, obči človeškosti in hrepenenju po njej.
Želja te bo osvobodila, vsaj tako so si populacije in generacije zamišljale. Želja, ki jo je pomenil #denim, na primer. Iz te snovi so sanje. Obstaja zagovor vloge, ki jo je imel #denim pri podiranju meja – in sistemov. Brez meja. To je izbira svobode, ne svoboda izbire, iti onkraj, preseganje ali prekoračenje meja, preseljevanje, bežanje, tihotapljenje.
Koreografija, prežeta s pristno, surovo, razorožujočo duhovitostjo – podpis in stalnica Silvie Gribaudi in Andrea Rampazza – je pogajanje in posredovanje med osebno mejo, odrsko konvencijo in kolektivno željo, skozi katero se giblje in je ganjeno skupno, skupnostno telo. Brez nostalgije, humor v človeškosti in človeškost v humorju.
Tema, ki jo razvijamo, ima zgodovinske reference in nas postavlja v stanje nenehne pozornosti med skladnostjo teme in potrebami teles, ki so na odru. Izhajamo iz vprašanja: Kako lahko spoštujemo zgodovinsko temo, s katero se lahko izvajalci povežejo tudi na osebni ravni? Za nas mora biti pogled tistih na odru v stiku s pogledom gledalca, da bi ga popeljali v intimni prostor odnosa, znotraj katerega razvijamo naš koncept bivanja na meji, na kraju neznanega, na kraju, kjer ni voditeljev, na kraju dialoga.
—Silvia Gribaudi & Andrea Rampazzo
