Amado mio

Amado mio je en sam pobeg v čustveno notranjost občutljivega, odrašajočega mladeniča, ki v poeziji in ljubezenskem drgetu vidi usodno gibalo vsega obstoječega. Ljubezen se kaže kot tista paličica usode, bohotna in vsemogočna sila, ki se ji ni moč upirati in ki popolnoma zaslepi, preobrazi. Vseskozi je navzoča misel, da gre za greh, in pripovedni subjekt jo skuša ugonobiti, nekako uravnovesiti s skoraj obsedenim iskanjem brezmadežne čistosti, popolne naklonjenosti, predanosti. Prav v profilu negrešne, angelske podobe srečnega izbranca se nadeja najti odrešitev. Osrednja nit predstave je razmerje med Pasolinijem in njegovim občudovancem – eksplozija zatrte čutnosti, grešnosti, pa tudi »abstraktni, večni trenutek čiste želje«, ki vzcveti v absurdnem času 2. svetovne vojne, ko se strah pred smrtjo meša z banalnim in obscenim, ko je ozračje izprijeno in težko.