Ljudje in živali smo si v marsičem podobni. Naša skupna lastnost je na primer osnovni strah – strah pred smrtjo. Med evolucijo je bil obojim prirojen preživetveni nagon, ki nas poskuša ohranjati pri življenju. Vendar pa je človek v primerjavi z živalmi edino bitje, ki se zaveda neizbežnosti smrti, edino bitje, ki se zaveda, da bo moralo umreti. Od smrti pa nas loči samo čas, in to določen čas. Vendar meje tega trajanja večina ne more predvideti. To daje danemu času neskončno vrednost.
Osnova avtorskega projekta Sedem dni je občutek, da nam zaradi nenehne naglice, v kateri si poskušamo zagotoviti boljši oziroma mirnejši jutri, posamezen dan prepogosto spolzi iz rok. To bo predstava o življenju malih ljudi, ki se po najboljših zmožnostih trudijo preživeti iz tedna v teden, ob tem pa upajo, da ne bo tako tudi iz leta v leto. To bo predstava o malem človeku, ki se mora kljub dejstvu, da svet, ki mu pripada, gotovo drvi v katastrofo, ukvarjati s svojim »vrtičkom«, ki že dolgo ne uspeva tako, kot je nekoč (če sploh je kdaj uspeval), ali pa uspeva zgolj toliko, da mali človek ob njem z upanjem ali celo brez njega vztraja. Tako zelo se trudi preživeti, da skoraj pozabi, da morda niti ne živi.
Sedem dni je omnibus usod, s katerimi si delimo ulice, stanovanjske bloke, pisarniške mize, vrste na blagajnah nakupovalnih središč, garderobe na bazenih, stranišča v najljubšem baru, je omnibus usod, s katerimi se zvrstimo za mizami v priljubljenih gostilnah, usod, s katerimi si delimo usodo.
