24 ur

Ste se kdaj zbudili in preverili, ali vam srce še bije? Tako, da se prepričate, ali zares živite. Se vam kdaj zdi, da so dnevi samo ponovitve enakih dogodkov, enakih novic, enakih odnosov, enakih ljudi? Da je čas skočil iz svojih sklepov, da je življenje frigidno in da se vleče? Da se vleče kot sluzasta sled naključnih misli? Predstava 24 ur se osredotoča na temeljno dvojnost človeka, ki je ujet nekje vmes med svojim notranjim svetom in hiper-ultra-potenciranim okoljem, v katero je umeščen. Ta človek bije boj s pretirano senzibilnostjo in popolno otopelostjo, ker še išče mehanizem, s katerim bi vzpostavil nadzor nad nelagodjem, ki ga čuti do sveta v svetu, ki prehaja in drvi ter hkrati čaka in stoji pri miru. Glavna protagonistka poskuša skozi predstavo najti formo, ki bi zajezila in umirila nenadzorovan potek njenih misli, da bi se te ponovno združile z njenim fizičnim obstojem. Da bi se čas ponovno sestavil, da bi nehala čakati in bi ji morda uspelo vstopiti v prostor, kjer bi bila pomirjena sama s seboj in z vsem, kar jo obdaja: jaz, pa ti, pa to, kar je med nami. (Larisa Javernik)
Praznina. Tišina. Zvok. Beseda. Misel. Zvok, beseda, misel. Zvok, beseda, misel. Zvok, beseda, misel. Misel dojame besedo, beseda dojame zvok. Postanem stroj, ki ne vidi, sliši, čuti. Odpiram se svetu in svet vame bolšči s svetlobno hitrostjo 24-urnih dogodkov, ki jih ne morem nadzirati. Ne morem jih dojemati. Ne morem jih čutiti. Spet tišina. Tokrat soočena s vprašanji, ki bolijo, z vprašanji brez odgovorov: Biti ranljiv ali vsemogočen? Biti resničen ali lažen? Biti tukaj ali v iluziji? Ljubiti? Fukati? Jesti? Spati? Čakati? (Mateja Kokol)