Navadna drama o nenavadnih časih.
Pisatelj, dramatik, kolumnist, scenarist, filmski in televizijski režiser Goran Vojnović je eno najbolj prepoznavnih imen slovenske umetnosti. Napisal je tri romane – Čefurji raus!, Jugoslavija, moja dežela in Figa ter za vse prejel različne nagrade. Roman Jugoslavija, moja dežela je v avtorjevi adaptaciji doživel tudi odrsko upodobitev. Za gledališče je Vojnović doslej napisal komedijo Tak si in za celjsko gledališče (koprodukcijo s Prešernovim gledališčem Kranj) aktualno igro o pojavu sodobnega begunstva Rajzefiber.
Gledališka igra 14 dni govori o času epidemije in njenih posledicah na človeške usode. Kot že naslov pove, se dogajanje začne in konča v 14 dneh. Vsak dan se začne s srhljivim poročilom o številu okuženih, hospitaliziranih, težko bolnih in mrtvih zaradi pandemične bolezni. To seveda ni običajnih 14 dni, temveč 14 dni karantenske ujetosti. Mož, mednarodno uveljavljen gledališki režiser, se zaradi prekinitve študija nove predstave v Španiji vrne domov, pri čemer mu oblasti odredijo dvotedensko karanteno. Sprva se želi za ta čas osamiti na vikendu v Kranjski Gori, a ker prehajanje med občinami ni dovoljeno, je primoran ostati doma pri ženi. V tem neusmiljeno ogoljenem času, ki ga morata zakonca po dolgem času preživeti drug z drugim, se razkrijejo številne razpoke njunega odnosa. Oba prevevajo strahovi pred prihodnostjo, pred neznanim, pred samoto in končnostjo. A vendar se zdi, da sta njuni življenjski poti kot premici, ki se presekata v trenutku karantene in je njuna mimobežnost neizbežna.
Preizkušnje, ki smo jim priča v teh časih, so nemara najbolj vidne in usodne prav v medosebnih odnosih znotraj družine. Zveze, ki so že dolgo le fasade, začnejo v kriznih trenutkih odstopati od podlage, odtujenost in izpraznjenost pa se samo še poglabljata in povečujeta. Vojnović lucidno detektira pojav pandemije, ki najbolj prizadene najmanjšo družbeno celico. Skozi aktualen in mestoma duhovit dialog spregovori o tem, kakšni smo, kadar sta nam odvzeta vsakodnevni stres in obremenitev, o naših zakoreninjenih arhetipih, o tem, kako radi bežimo pred samim seboj in svojim bližnjim, kako se zatekamo tja, kjer se počutimo boljše, kako se pravzaprav marsikatero življenje izteče, ne da bi njegova resnica sploh kdaj prišla na dan. Nemara pa je na epidemijo treba pogledati tudi z optimistične plati kot na pojav, ki razgalja laž in poveličuje resnico.
Preizkušnje v času epidemije so nemara najbolj usodne prav v medosebnih odnosih znotraj družine.
