Z eno besedo – konfuzno. Situacija je tako nedorečena, da se v njej ne orientiramo niti mi. Mi, ki jemljemo nedorečenost kot izziv, kot možnost za različnost interpretacij, kot možnost družbenega resetiranja, kot nujo vsakega performansa, ki mora vzbuditi v vsakem človeku drugačno refleksijo. Predvsem se mi postavlja vprašanje namernosti (in ne namere) udejstvovanja. Se moramo skriti v brlog in predelati lasten svet? Ali moramo postavljati zrcalo situaciji in provocirati že tako pregreto družbeno stanje? Moramo delovati v smeri estetike ali absurda? Žal se mi poraja veliko pogosteje to drugo. Zapadli smo v evforično družbeno depresijo, ki jo moramo do konca ironizirati, da bi se prej izpela. Kaj to pomeni? Pomeni aktivizem. Tudi, žal, politični. Pomeni, da ustvarjamo na podlagi realnega stanja in ne na podlagi utvar. Pomeni, da ne skušamo prikriti, temveč odkriti. Pomeni, da mora vsak spletni dedek mraz, vsak spletni koncert, vsak spletni splet naših voajerskih dejanj vsebovati protest. Samoironijo. Negacijo. Sem optimist.
***
Navdih za ime rubrike, v kateri objavljamo replike gledaliških ustvarjalcev, smo na portalu SiGledal dobili pri igralki Janji Majzelj, ki se je prva odzvala na naše vabilo in nam poslala svoj zapis.