Gledališka dejavnost gluhih se je v Sloveniji začela v tridesetih letih 20. stoletja. V nekaterih zavodih za gluhe so učitelji delno že izvajali gledališko vzgojo in jim z nastopanjem vlili zaupanje vase. Eden od učiteljev, ki se mu je gledališka vzgoja za gluhe zdela pomembna, je bil Vinko Rupnik.
Vinko Rupnik je bil dolgoletni prizadevni delavec na Zavodu za gluhonemo mladino v Ljubljani, priznani surdopedagog in iskren prijatelj gluhih. Vir: Arhiv RS (AS 2032, t.e. 78)
Vinko Rupnik se je začel ukvarjati z gledališčem leta 1935 in ustanovil gledališko skupino odraslih gluhonemih, s ciljem, da v javnosti povečajo prepoznavnost Društva gluhonemih Dravske Banovine (predhodnik današnje Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije) in Zavoda za šolanje gluhih ter da slišeče poučijo o zmogljivostih šolanih gluhih. V preteklosti so gluhi imeli manj pravic kot danes, zato so se začeli boriti za svoje pravice do šolanja in zaposlovanja. Javnost je premalo poznala obstoj organizacije gluhih, zelo malo so vedeli o njihovih zmožnostih in delovnih sposobnostih. Cilj te gledališke aktivnosti pa je bil tudi, da bi med Slovenci pospeševali zorenje socialnega mišljenja o gluhih. Zato so celo šolsko leto vadili in pripravili propagandne nastope.
Rupnik je v gledališki skupini deloval kot režiser, dramaturg in avtor tekstov. Pomembno mu je bilo govorno izražanje, saj guhi igralci med predstavo niso kretali, ampak so glasno govorili, ker so bili nastopi namenjeni slišeči publiki. Želeli so prikazati tudi govorne zmožnosti gluhih. Zato je Rupnik veliko delal na govornem izražanju igralcev in vsako podrobnost pilil do popolnosti. Govorili so dobro in razločno, motilo je samo nekoliko bolj trdo in enakomerno izgovarjanje. Vsak nastop so igralci izvedli z govorom in pantomimo. Vinko Rupnik je z njimi vadil dve igri, Zamorec in Oče.
Gluhi igralci, ki so od 1935 do 1941 sodelovali v gledališki skupini Vinka Rupnika, so bili: Ivana Vuga, Ciril Sitar, Alojzij Šturm, Ivan Taškar, Ivan Bajt, Jože Bergant in Ivan Klemenčič. Vir: Arhiv ZDGNS
Prvi nastop Rupnikove gledališke skupine je bil 6. septembra 1936 v Rokodelskem domu v Ljubljani. Predstavo so pripravili ob 5-letnici ustanovitve Društva gluhonemih v Ljubljani. Ta prireditev je bila namenjena samo gluhim gledalcem. Želeli so jim pokazati uspeh svojega dela v društvu. Nastop je bil za igralce prvi preizkus pred velikim javnim nastopom.
Prvi javni nastop za slišeče gledalce so priredili 6. decembra 1936 v dvorani Šentjakobskega gledališča v Ljubljani. Nastopali so ob 35-letnici delovanja Gluhonemnice ter ob 5-letnici delovanja Društva gluhonemih v Ljubljani. Široki javnosti so želeli dokazati, da je šolsko izobraževanje za gluhe potrebno in koristno.
Plakat prvega javnega nastopa 6. decembra 1936 v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani. Vir: Arhiv RS (AS 2052, t.e. 1)
Na dogodku je v uvodu o življenju gluhih predaval Ciril Sitar, tajnik društva in kasnejši predsednik Društva gluhonemih v Sloveniji. Občinstvu je želel predstaviti, kako težko se gluhi brez službe preživljajo, ker nimajo izobrazbe, saj nimajo možnosti svojega izobraževanja, kar bi radi dosegli. Omenil je tudi, da gluhi igralci prvič javno nastopajo na odru v Sloveniji in s svojim nastopom ne želijo pokazati samo igralskih sposobnosti, temveč ozaveščati gledalce o sposobnostih šolanih gluhih. Po govoru Cirila Sitarja sta sledili humoristična enodejanka Zamorec in resna igra Oče.
Fotografija iz predstave »Zamorec« V smešni enodejanki »Zamorec« so nastopali čevljar, njegov vajenec, navihani berač in dva soseda. Dejanje se je dogajalo v čevljarski delavnici, kjer je navihani berač prelisičil čevljarja, da bi dobil nove čevlje. Ker si je čevljar želel videti zamorca, ga je berač s črnim globinom namazal. Soseda sta mislila, da je v delavnici res zamorec, in sta pobarvanega čevljarja z vrvjo ujela. Medtem je berač pobegnil z novimi čevlji. Vir: Arhiv RS (AS 2052, t.e. 1)
Fotografija iz predstave »Oče« Bolj resno enodejanko »Oče« je Rupnik sam napisal. Poskušal je ljudem prikazati težko usodo oglušelega človeka. Dejanje se je dogajalo v kmečki sobi po prvi svetovni vojni. In sicer sta mati in sin mislila, da je oče umrl v vojni. Ko se je neko noč vrnil domov, sta bila prvo zelo vesela. Ampak kmalu so ugotovili, da je oglušel. Vse okoli sebe je videl, ničesar pa slišal. Po kratki žalosti in pretresenosti je prevladalo veselje nad življenjem. Saj po svetu je mnogo gluhih ljudi, ki preživljajo sebe in družino s poštenim delom. Vir: Arhiv RS (AS 2052, t.e. 1)
Več kot uro in pol so ljudje gledali gluhe na odru, kot da se je zgodil čudež. Takega niso pričakovali, da so pripravljeni in maskirani gluhi igralci igrali na odru kakor pravi igralci. Govorili so z živo govorico, gledalci pri celi predstavi niso videli niti ene same kretnje. Občinstvo se je smejalo pri igri Zamorec, pri igri Oče pa jokalo. Po nastopu je v dvorani zavladala popolna tišina, na koncu pa so gledalci le začeli navdušeno ploskati za uspešen nastop.
Gluhi nastopajoči so javnosti pokazali, da zmorejo govoriti. In posebno je bilo tudi to, da nobeden od igralcev ni imel treme pred nastopi. Javnost je na nastopih videla in slišala, da gluhi znajo govoriti, in spoznala, da gluhi niso tudi nemi. Ti nastopi so bili edinstveni v vsej zgodovini gledališča.
O tem dogodku je poročalo mnogo časopisov. To je pomenilo, da je javnost razumela »prve klice« gluhonemih in jih začelo podpirati v prizadevanjih za boljše življenje ter izobrazbo.
»Gluhonemi so govorili«, gledališka kritika V slovenskem časopisu Slovenec so po prvem javnem nastopu napisali novico, da so gluhonemi igrali. Piše, da je javnost mislila, da gluhi niso bili sposobni govoriti z živo govorico, a so se zmotili. Gluhonemi so govorili. Želeli so pokazati javnost, da si zaslužijo možnost do izobrazbe in zaposlovanja. Bili so uspešni. Vir: Slovenec, 7. december 1936, str. 3
Ker je bil nastop tako uspešen, se je igralska skušina gluhih odločila, da svoje igre predstavi tudi v drugih krajih po Sloveniji. Od leta 1937 do leta 1940 je gledališka skupina pod vodstvom Vinka Rupnika šla na pravo turnejo po celi državi.
Nastopali so 29-krat v naslednjih krajih: Ljubljana, Novo mesto, Celje, Maribor, Kranj, Šoštanj, Jesenice, Kamnik, Tržič, Trbovlje, Ribnica, Vrhnika, Litija, Ptuj, Ljutomer, Murska Sobota, Zagreb, Sevnica, Krško, Žalec
Igralska skupina je z velikim veseljem potovala po celi Sloveniji in v širši javnosti vzbujala pozornost za potrebe in zmogljivosti gluhih. Občinstvo je pričakovalo, da bodo gluhi igralci na odru uporabljali kretnje, a so uporabljali govor. Vinko Rupnik nikakor ni mogel dopovedati ljudem, da je dejansko prišel pripravljati nastop gluhih. Društvo gluhonemih v Ljubljani je bilo zelo dobro organizirana, saj so skrbeli za stroške prevoza po celi Sloveniji, za hrano, prenočišča in tako dalje. Pripravili so plakate, letake in vabila, da bi napovedali nastop svoje skupine.
Za uvod v proslavo 40-letnice obstoja ljubljanskega Zavoda za gluhoneme so gluhi igralci 7. septembra 1940 v Zagrebu pod pokroviteljstvom zagrebškega župana M. Starševića pripravili svoj 25. nastop. O tej svojevrstni in zanimivi prireditvi so obširno pisali zagrebški dnevniki. Načrtovan je bil tudi nastop v Beogradu, ampak druga svetovna vojna je onemogočila nadaljnje nastope. Vir: Arhiv RS (AS 2052 t.e. 2)
S seboj so na vsakem nastopu imeli maskerja, ki ga je najelo Društvo, in je gluhim igralcem pripravil masko in lasuljo. Uporabljal je kreme in šminke, ki so jih delno darovala druga profesionalna gledališča. Rupnik in igralci pa so prinesli svoje lasulje ter nekaj materialov za brade in brke. Pri nastopih je sodeloval tudi šepetalec Milan Pavetić.
V nekaterih večjih krajih so imeli dvorano brezplačno na razpolago, plačali so samo za kurjavo in razsvetljavo, včasih tudi za stroške čiščenja. Ponekod so prosili tudi za izposojo rekvizitov in oblek za igro. Za obe igro so na oder postavili kmečko sobo z zadnjo steno, oknom in vrati. Med nastopom so sceno samo malo spremenili. Svetloba je bila pri igri Zamorec vedno enaka, pri igri Oče pa ne, ker so potrebovali blisk, s kosom pločevine pa so ponazorili grom.
Več kot 10.000 obiskovalcev je videlo nastope gluhih, med njimi škofi, župani, gospodarji, podjetniki, zdravniki itd. Dvorane so bile polne. Z vseh predstav so ljudje odhajali kot dobri prijatelji gluhih in se zavedali, da jim je treba nujno pomagati. Od prihodkov je Društvo plačalo stroške režije, preostanek pa je dobila šola za gluhe otroke.
Svojih nastopov so bili veseli tudi gluhi igralci, saj jim je uspelo pokazati ljudem, kaj zmorejo gluhi. Spoznali so novo življenje, saj so jih ljudje zdaj višje cenili. Vinko Rupnik pa je vedno začutil, kako so jim srca utripala od veselja in kako so bili hvaležni velikega obiska predstav. Po nastopu so gluhi igralci objemali svojega učitelja Vinka Rupnika ter ga spraševali, ali so jih ljudje razumeli in če so dobro igrali ... Bili so srečni, kar je Vinka Rupnika zelo ganilo in osrečevalo.
Fotografije gledaliških nastopov gluhih in naglušnih po drugi svetovni vojni. Vir: Arhiv ZDGNS
Med drugo svetovno vojno je gledališka dejavnost gluhih zamrla. Po letu 1945 ni bilo veliko nastopov oziroma ni bilo redne, organizirane dejavnosti kot v času Vinka Rupnika. Prav tako ni znano, če so gluhi še nastopali za slišeče gledalce ali bolj za gluhe. Posamezni ohranjeni podatki dokazujejo, da so gluhi še zmeraj igrali gledališke predstave, kot na primer Svojeglavčka, Prodano nevesto itd. A prevladale so druge kulturne dejavnosti gluhih v Sloveniji. V 21. stoletju je gledališka dejavnost znova zacvetela. V lokalnih društvih gluhih in naglušnih so se ustanovile gledališke skupine, ki redno pripravijo nastope. Leta 1999 je Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije ustanovila tudi svojo ljubiteljsko gledališko skupino gluhih in naglušnih »Tihe stopinje«, s ciljem doseči večji razcvet gledališke dejavnosti gluhih in naglušnih na državni ravni.