Tine Kolenik, 7. 5. 2014

Zabeležki Feliksove kitarske sence k pisanju zgodovine

Petek, 9. maj. Osma zvečer. Slovensko mladinsko gledališče, dvorana Stara pošta. In kultni Feliks S., njegova pesniška zbirka Rekviem v F-molu in istoimenski glasbeni prvenec. Feliksovo zlitje njegovih umetniških strasti v edinstven glasbeno-gledališki performans/koncert. Ker ima Feliks vseeno le dve roki, je povabil mene, Tineta Kolenika, da mu priskočim na pomoč z igranjem kitare – ob tem pa sem bil vzporedno vključen, če ne kar vržen v njegov svet pozornosti, ustvarjalnosti in vsesplošnega nemira. Zaupal vam bom delček zgodovine, ki je med drugim vodil do prihajajočega zagotovo nepozabnega večera.

Tine Kolenik / Foto: Osebni arhiv

Začniva s temi osnovnimi, klišejskimi vprašanji. Feliks S. – kje si ga spoznal?

Feliks, uf ... že dlje časa sem vedel, da obstaja, logično. Itak se o njem povsod govori; če veš, kako je videti, ga boš pa slej ko prej opazil na Meti na takšnem ali drugačnem kulturnem dogodku. Enkrat sva se znašla v isti skupini ljudi in nekako začela pogovor o glasbi, kaj poslušava, nato prešla na kitare in kmalu prišla do tega, da se dobiva za en jam. Se mi zdi, da je to ena dolgočasnejših zgodb o tem, kako nekdo spozna Feliksa ...

Na jamu sta se potem morala dobro ujeti, da te je povabil v svojo zasedbo za glasbeno-gledališki performans.

Noro je bilo. Ko Feliks udari po kitari ... Energija je neopisljiva. V bistvu te s svojo virtuoznostjo povleče na svoj nivo, te sili, da si boljši, da presegaš svoje omejitve, je pa tudi res, da sva se odlično ujela. Že takrat – to je bilo kaki dve leti nazaj – je imel inštrumentalne zametke skladb, ki jih je vključil na svoj prvenec Rekviem v F-molu, in že v povojih so zveneli tako drugačni od vsega ostalega. Tudi Feliksov način igranja je povsem njegov, on razmišlja čisto drugače, ko dela komad, on ne razmišlja skozi akorde, skozi tone, ne vem ... imam občutek, da prej razmišlja skozi besede, skozi poetične forme, to pa nato pretvori na strunah. Ker sestava njegovih komadov je tako bizarna, nikamor ne spada, v nobeno teorijo, a hkrati zveni tako privlačno, tako naravno ...

Torej se je bilo komade težko naučiti?

Definitivno sem moral ubrati čisto drugačen pristop k igranju. Feliks najde tri najbolj različne, nezdružljive tone in jih zaigra v zaporedju, ki popolnoma izrazi to, kar hoče. Ki deluje. Najprej sem moral kontekstualizirati, ponotranjiti njegovo poezijo, šele nato sem razumel, zakaj taki zvoki. Ali pa sem najprej slišal tone, nato razumel, kaj hoče opisati, na koncu pa doumel besedila ... Nimam pojma. Totalno bizarno je, ampak to je Feliks. Na kratko – je in ni bilo težko. Feliks je super učitelj, tako da mi je res pomagal pri tem preklopu, potem je šlo vse lažje.

Kako sploh je tako tesno sodelovati s Feliksom, kakšen je bil vajin proces?

S Feliksom sva v bistvu sodelovala v nekoliko manjšem obsegu že prej – sem mu dajal feedback, ko je snemal za ploščo, takrat sva že veliko govorila o glasbi. A ko sem komade poslušal takrat, nisem poznal njihovega ozadja, te čudaške tehnike komponiranja, kar je prišlo v ospredje zdaj, ko sem moral dejansko poprijeti za kitaro. Da odgovorim in se ne zapletem preveč – on mi je najprej veliko govoril o svojih konceptih povezave kitarskih inštrumentalov in besedil, nato mi je kazal, kako razmišlja ob igranju kitare, kje išče svoj zvok, šele na koncu mi je kazal kombinacije tonov za njegove »akorde«, to je bil torej zadnji del procesa, to učenje kitarskih delov pri komadih. Preživeti sva morala toliko časa skupaj, da sem se, kot bi rekel on sam, naučil »dihati z njegovimi usti in igrati z njegovimi rokami«. Zakaj dihati? Feliks mi je govoril o svojih hipotezah neke obskurne smeri taj čija, ki se osredotoča na dihanje pri izražanju. Feliks je v nekem svojem odvodu razvil čisto svojo filozofijo in tehnike tega dihanja pri petju, ki posledično vpliva na poudarke pri petju, na tok, valovanje zvoka, ko tako ali drugače stiska in sprošča grlo, oblikuje ustno votlino, vključuje prepono, ustvarja nekakšno zračno turbulenco med zobmi in korenom jezika ... Moral sem doumeti napor, ki ga Feliks sicer precej nonšalantno in naravno vnese v samo vokalno izražanje, da sem vedel, kako spreminjati dinamiko igranja kitare. Ni bilo lahko – a ni mi žal, ker ne verjamem, da bom še kdaj naletel na takšnega sodelavca, še prej pa učitelja, kot je Feliks.

Bi rekel, da sta v vsem tem procesu s Feliksom postala prijatelja?

Zagotovo. Problem je sicer, ker je Feliks takšen osebnostni magnet, ima tako karizmo, hkrati pa se ti povsem posveti, da ga precej hitro (in zato morda zmotno) lahko okličeš za prijatelja. Ampak ja – govorila sva o precej osebnih stvareh, tudi o njegovem razlogu za nastanek tega albuma, torej o njegovem bolečem razhodu z bivšim dekletom ... V čast mi je, da mu lahko rečem prijatelj.

Kaj lahko pričakujemo od performansa?

Feliksa v svojem bistvu. To pomeni, da bo vse čisto drugače od vaših pričakovanj in nič ne bo tako, kot ste in boste mislili o tem. Porušil bo vse vaše mentalne zidove, prevetril najbolj zakotne možganske sobice in vas pustil totalno presenečene. Ne boste vedeli, kaj vas bo doletelo. Če ste kdaj spoznali Feliksa, potem si lahko predstavljate, kaj vas čaka ... in vaša predstava bo zmotna. Več pa 9. maja ob dvajsetih na Stari pošti SMG-ja.

No, potem se pa vidimo tam!

Vsekakor. Hvala!

Povezani dogodki

Anja Radaljac, 21. 5. 2014
Po rekviemu – Vstajenje!
Brina Steblovnik, 9. 5. 2014
Iz refleksije v materijo
Feliks S, 1. 5. 2014
Zaodrski zapiski Feliksa S. Murra
Aljaž Krivec, 5. 5. 2014
Zakaj je dobro sodelovati s Feliksom