SNG Maribor, 3. 3. 2017

Walking Mad, ljubezen v času blaznosti

Opera in balet SNG Maribor, FAVN – CARMEN – BOLERO, koreografija Edward Clug, Valentina Turcu in Johan Inger, premiera 3. marec 2017.

Foto: Tiberiu Marta

»Naši največji blagoslovi nas doletijo skozi blaznost, če privzamemo, da je ta sama po sebi božanski dar.«
Platon

Johan Inger je svojo koreografijo Walking Mad ustvaril za Nizozemsko plesno gledališče I (Nederlands Dans Theater I) že leta 2001, ko je umetniško vodstvo NDT ponudilo priložnost nekaterim mladim koreografom, da bi pripravili svoje plesne novitete za slavnostni baletni večer v Haagu ob spremljavi simfoničnega orkestra. Inger je za svojo izvirno koreografsko postavitev našel navdih v starem črno-belem televizijskem posnetku Ravelove skladbe Bolero v izvedbi Losangeleške filharmonije pod vodstvom dirigenta Zubina Mehte, ali kot pravi sam: »Gledališki prizor – na začetku je dirigent docela umirjen in podvržen strogi samokontroli, uglajeno počesan in nasploh urejen v svoji dirigentski opravi – vzporedno z glasbenim crescendom postaja vse bolj dramatičen in vznemirjen v svojem izrazu, kakor da bi postajal blazen in v popolnoma podivjanem stanju. Erotični naboj je bil seveda prisoten, toda sam sem se želel temu izogniti in iti onkraj tega še bolj klišejsko razprtega toka, ki se ga pogosto povezuje s to skladbo.«

Inger tako nadaljuje o svoji koreografiji: »Sloviti Ravelov Bolero s svojo seksualno, skorajda kičasto zgodovino je bil svojevrstna preokretnica, da sem ustvaril svojo različico. Razmeroma hitro sem se odločil, da se bo koreografija osredotočala na osebna razmerja v različnih oblikah in pogojih. Tako sem dobil idejo, da bi v prostor postavil zid, ki bi lahko preoblikoval plesni prostor ob potovanju skozi to minimalistično glasbo in tako ustvaril majhne, skorajda žepne zaplate različnih situacij. Walking Mad je tako potovanje, v katerem se soočamo z lastnimi strahovi, hrepenenji in lahkotnostjo bivanja.«

Že sam zid v predstavi Walking Mad je minimalističen, podobno kot lahko Ravelovo skladbo štejemo kot zgodnji primer glasbenega minimalizma. Zid omogoča koreografiji različne prostore oziroma sobe, ki so vsaka zase oblika realnosti, s katerimi se različni liki oziroma posamezniki identificirajo, in resonančna škatla, h kateri stremijo in s katero so v nenehni interakciji. Prostorska razmejenost je v začetku koreografije usmerjena v ospredje odra, proti koncu pa v ozadje, potem ko se (s pomočjo zida) opiše krožna dramaturgija. Oseba oziroma plesalec s plaščem in klobukom, ki na začetku vstopi v »bolerovsko« sobo, tako na identičen način sklene svoje krožno potovanje.

Nekaj se zgodi na tem potovanju, skozi koreografski tok se omenjeni plesalec pomnožuje v svojih srečevanjih z različnimi iščočimi ženskami, ki se – podobno kot on sam – vrnejo v lastne (življenjske) okvire, morda le nekoliko starejše in bolj osivele.

Johan Inger

Švedski plesalec in koreograf Johan Inger (r. 1967 v Stockholmu) je obiskoval Baletno šolo Švedskega kraljevega baleta, zatem pa še Nacionalno šolo baleta v Kanadi. Od leta 1985 do 1990 je bil član ansambla Švedskega kraljevega baleta in Stockholmu, kjer je zadnje leto nastopal kot solist. Navdušen nad koreografskim delom Jiříja Kyliána se je odločil, da bo naslednji korak njegove kariere plesanje v Nizozemskem plesnem gledališču. Leta 1990 se je pridružil Nizozemskemu plesnemu gledališču I (Nederlands Dans Theater I), kjer je plesal vse do leta 2002 in se uveljavil kot priznani solist.

Ko je preizkusil svoj koreografski impulz v okviru letnih koreografskih delavnic NDT (Switch), je Jiří Kylián opazil njegov nesporni koreografski talent. Po štirih koreografskih postavitvah je leta 1995 prejel vabilo, da ustvari svojo prvo koreografijo za NDT II. Projekt Mellantid (Vmesni čas), ki je postal rezultat tega sodelovanja, tako označuje karierno prelomnico kot Ingerjev koreografski debi, ki je doživel velik uspeh po predstavitvi na Nizozemskem plesnem festivalu. Že naslednje leto (1996) je za koreografijo prejel prestižno nagrado Philipa Morrisa v kategoriji sodobnega plesa. Leta 2001 je bila koreografija Mellantid nominirana za nagrado Laurencea Olivierja v kategoriji najboljše plesne produkcije.

Od takrat je ustvaril več koreografij za NDT, med drugim je za svoji kreaciji Dream Play in Walking Mad oktobra 2001 prejel nagrado Lucasa Hovinga za najboljšo produkcijo. Baletna predstava Walking Mad je pozneje v izvedbi švedskega Baleta Cullberg prejela nagrado Danza & Danza v letu 2005. Za svoje delo je bil leta 2000 v imenu plesnega foruma VSCD nominiran za nagrado »Golden Theatre Dance prize«, dve leti pozneje (2002) pa je od stichtinške Plesne fundacije 79' (Stichting Dansersfonds '79) prejel plaketo za zasluge.

Leta 2003 je zapustil NDT in postal umetniški direktor švedskega Baleta Cullberg. V obdobju naslednjih pet let je za omenjeni baletni ansambel ustvaril več koreografskih novitet: Home and Home, Phases, In Two, Within Now, As if, Negro con Flores in Blanco. Med njegovimi zadnjimi stvaritvami za Balet Cullberg spada koreografija Point of eclipse (2007) ob 40. obletnici omenjene ustanove. Poleti 2008 je odstopil z mesta umetniškega direktorja Baleta Cullberg, da bi se popolnoma posvetil koreografski ustvarjalnosti. Že februarja 2009 je za Balet Cullberg ustvaril balet Position of Elsewhere, med letoma 2009 in 2015 pa je postal stalni pomožni koreograf Nizozemskega plesnega gledališča. V tej vlogi je ustvaril mednarodne uspešnice, kot so Dissolve in This, Tone Bone Kone, Sunset Logic, I New Then, B.R.I.S.A ter One on One.

Leta 2013 je v Stockholmu prejel prestižno nagrado »Carina Ari« za promocijo švedske umetnosti in plesa po svetu.

Johan Inger je mednarodno uveljavljeni koreograf, čigar dela so v preteklem desetletju postala repertoarna stalnica številnih svetovno priznanih baletnih ansamblov in ustanov, kot so Nizozemsko plesno gledališče (NDT), Balet Cullberg, Göteborgs Operans Danskompani, Švedski kraljevi balet, Balet Basel, Norveški nacionalni balet, Compania Nacional de Danza, Les Ballets de Monte Carlo, Aterbaletto, Balet državnega gledališča Nürnberg, Balet posarskega državnega gledališča Saarbrücken, Balet državne opere Hannover, Ballet du Rhin (Renski balet), Madžarski nacionalni balet, Balet Semperoper Dresden, Aalto balet Essen, Balet Hessenskega državnega gledališča, Finski nacionalni balet, Hubbard Street Dance, Cedar Lake, Balet Chemnitz, National Dance Company Wales, Icelandic Dance Company, Balet BC, Balet Bern, Balet državnega gledališča Mainz, Ballet du Capitol – Toulouse itd.

(Iz gledališkega lista)

SNG Maribor, Edward Clug

Povezani dogodki

Benjamin Virc, 3. 3. 2017
Carmen, misterij ženskega erosa
Edward Clug, 3. 3. 2017
Preludij h koreografiji
Drama SNG Maribor, 26. 10. 2010
Veliko gostovanje Drame SNG Maribor v Srbiji
SNG Maribor, 12. 5. 2017
Ljudožerci