Martina Mrhar, Jaša Jamnik, 16. 11. 2016

Vsi trije liki smo ena duša – klovn, igralec, komedijant

SNG Nova Gorica, Matei Vişniec STARI KLOVNI, režija Jaša Jamnik, premiera 16. november 2016.
Fotografije z vaj / Foto: Atelje Pavšič Zavadlav
Fotografije z vaj / Foto: Atelje Pavšič Zavadlav
Fotografije z vaj / Foto: Atelje Pavšič Zavadlav
Fotografije z vaj / Foto: Atelje Pavšič Zavadlav
Fotografije z vaj / Foto: Atelje Pavšič Zavadlav

Pogovor z igralci

Kakšni so bili vaši prvi vtisi, ko ste brali Stare klovne? In kakšni, ko je besedilo zazvenelo na prvih vajah?

Gojmir Lešnjak Gojc: Mene je žena vprašala, ali se mi zdi primerno, da uprizarjamo klovne prav zdaj, ko po celem svetu klovni z motornimi žagami strašijo ljudi in otroke.

Iztok Mlakar: Ker glede na to, kako smo grdi, se lahko hitro zgodi, da se nas bodo prestrašili.

Radoš Bolčina: Tekst sem prvič dobil v branje v srbskem prevodu. Kot »otrok socializma« sem se ob branju režal in si živo predstavljal  tragikomične situacije treh izpetih klovnov pred zaprtimi vrati njihove poslednje avdicije. Liki s socialnega dna, ki jim cirkuška kariera ni prinesla sreče. V tej klovnovski čakalnici na smrt je življenje nesmiselno besnilo.

Mi trije – stari igralski tovariši, »klovni magičnega komunizma« – v današnji demokratično kapitalistični družbi brez idealizma, polni avdicij in grebatorstva. Ko smo bili otroci, so nam govorili, da bomo kmalu stopili v svet, kjer bo vedno sijalo sonce, kjer bo človek človeku brat … Ker v otroštvu magično doživljamo svet, sem globoko verjel, da se bo to res zgodilo in še danes v moji klovnovski duši kot žerjavica idealizma tli vera, da ta svet nekje obstaja.

Položaj bralca besedila je veliko lagodnejši, bolj teoretičen kot praktično vmesenje besedila v igralsko telo, ki ga zahteva naš poklic. Kot bralec vidim od daleč lep gozd, ob študiranju vloge pa se skoncentriram na drevesa in velikokrat  v tem strašnem, prostranem gozdu izgubim kompas.  Potrebujem previdnega režiserja, ki mi v tej zmedi potrpežljivo ter verujoče sledi in mi ne ponuja za vsako ceno svojih izhodov in metod iskanja. Trmast sem! Zasnovo vloge in pot moram najti sam, sicer se počutim kot lesen obešalnik za vsiljene koncepte. Človek je rahlo bitje in velikokrat posplošujemo, kar se v njem dogaja. Preveč je ljudi, ki dobro vedo, kaj hočejo, in brez vsake socialne inteligence nadlegujejo zmedene reveže. 

Prve bralne vaje so zame vedno katastrofa. Vlogo moraš začutiti tudi s telesom in dihom. Šele ko znaš besedilo na pamet, lahko z besedo zadihaš in ustvariš svoj igralski, miselni podsvet, ki dopolni vlogo v celoto. Branje ob mizi ni igranje, zato so bralne vaje podobne zabijanju žebljev brez kladiva. Ko gre ta »miza« na sceno, se veliko bolje počutim.

Vsi trije igrate naslovne vloge. Kako ustrezna se vam zdi zasedba?

Radoš Bolčina: Vsakemu je lahko ime Peppino! Filippo bi lahko bil Peppino, še Nicollo bi lahko bil Peppino, tudi Peppino bi lahko bil druga dva.

Vsi trije liki smo ena duša –  klovn, igralec, komedijant. Ni enega brez celote, kot ni življenja brez smeha in solz. V tem cirkusu gledališča imamo vsi podobne vzdevke in lahko uspeš, kolikor hočeš, pa to nič ne pomeni. Igralska umetnost je bežna, živi v trenutku. V zaodrju smo včasih čisto navadni nergači, ko pa stopimo na oder, nas odnos do dela v trenutku, na poti do cilja, združi v prijatelje istega poklica.

Smešno! Zdi se mi, da goriška Didi in Gogo iz Becketta še vedno čakava Godota, le da sva si popestrila čas in zamenjala vlogi.

Zelo sem vesel, da smo takšna ekipa. Moj umetni(ški) brat Iztok in moja dva »akademska« sošolca, Peppino – Gojmir in režiser Jaša, s katerim sva na prvo sodelovanje čakala skoraj trideset let. Upam, da bova tudi na drugo vsaj tako dolgo … ha, ha, ha.

Iztok Mlakar: Jaz sem najprej prebral zasedbo in moram reči, da mi je bilo vse jasno. No, vsekakor mi je delo s temi tremi gospodi, soigralcema in režiserjem, v čast in veselje. Glede na to, da sodimo v približno isto generacijo in imamo precej podobne svetovne nazore, mislim, da je ekipa zelo dobra.

Gojmir Lešnjak Gojc: Seveda, mi smo zelo konservativni.

Iztok Mlakar: Konservativni levičarji.

Gojmir Lešnjak Gojc: Jaz sem najstarejši stari klovn, čeprav tudi kolega nista ravno daleč za mano. Vsekakor se strinjam z Iztokom in mislim, da bo na ta način igra tudi postavljena – imela bo zgodbo, odnose med tremi starimi klovni, radosti, strasti, ki jih življenje nosi s sabo, ter otožnost – klovni ne nazadnje v sebi nosijo veliko otožnost. To torej vsekakor ni zgolj komedija, pač zato, ker so liki klovni, prej obratno. Če se vrnem k vprašanju – jaz sem potrdil sodelovanje, še preden sem prebral besedilo, takoj, ko sem videl, kdo bo v ekipi.

Na začetku najinih pogovorov o Starih klovnih sva bila oba z režiserjem mnenja, da ste (še) ravno prav mladi za te vloge, a dovolj stari, da vas verjetno že obhajajo globoke misli o staranju, minljivosti, večnosti ...

Radoš Bolčina: Staranje, minevanje in filozofiranje o večnosti so blizu že otroku. In klovni so veliki, ostareli, »nori« otroci. Ni čudno, da se jih majhni otroci bojijo. Ionesco v Spominih na smrt pravi, da do sedmega leta starosti izvemo vse, ostalo je vsiljevanje pojmov, šolanje, izobrazba, ki človeka oddaljujejo od magije življenja. Humor se rojeva v trenutku in iz spoštovanja do minljivosti naših duš / človeške narave, ne pa iz »konzerviranja smrti« za večne čase.

Iztok Mlakar: Najbrž gre preprosto za nekakšno zrelost, pogled na svet, za poznavanje tega sveta. Mogoče mladostni ideali v teh letih res izginejo, se pa v človeka ponovno prikrade otroškost in otročjost. Gledališče moraš videti kot radost, ne glede na to, kako zelo je tragično.

Gojmir Lešnjak Gojc: Pri obravnavi in postavljanju tega besedila se mi zdi pomembno, da imata igralec in režiser za sabo relativno bogato gledališko izkušnjo.

Torej se vam zdi, da ima ta igra za vas močen identifikacijski moment?

Iztok Mlakar: Seveda ga ima. Vključuje vse elemente, ki so prisotni tudi v gledališču, pri našem poklicu, delu. Vključuje tudi eksistencialno noto, ko človek nima več česa jesti, pa še vedno vztraja na tej poti in je ne bi zamenjal. Sreča je že sama pot, pa čeprav mogoče na njej zgolj životariš.

Gojmir Lešnjak Gojc: Mi, hvala bogu, za zdaj še nimamo in upam, da nikoli ne bomo imeli te izkušnje, ko v starejših letih ne moreš preživeti in stojiš pred vrati v upanju, da boš dobil še kakšen majhen posel in majhen honorar. Imamo pa, žal, kar nekaj znancev in kolegov, ki se s tem spopadajo. Ta igra pravzaprav temelji na tej izkušnji.

Radoš Bolčina: V zgodnji jeseni se igralcu črke karakterjev dobro napisanih vlog vse bolj pišejo v igralsko telo. Med vlogo in igralcem kot osebo je vedno manj napetosti in vedno več distance / kontrole. Sam imam zaradi staranja vedno večje težave s pomnjenjem besedila. Ker pa je prepirljivost stvar obrabe, me vse bolj jezi, da igralci prepozno izvemo za svoje črke. Šele z znanjem besedila lahko igralec učinkovito parira temeljnim načrtom uprizoritve, sicer poslušno caplja za navodili, ki iz njega ustvarjajo brezoseben kup mesa. Zdi se mi, da se na račun potrpežljivosti, ki jo moramo imeti, da vpijamo različna besedila, premalo zavzamemo za svojo pravico do avtorskega pristopa k vlogi.  

V teh letih si človek pač želi igrati vloge, ki zaupajo kilometrini igralcev, igralskemu občutku. Velikokrat vidim, da znamo biti v teh letih mi praktiki zelo ustvarjalni. Besedilo Stari klovni nam to ponuja. Čeprav nisem dramaturg, vidim, da avtor v prizorih natančno speljuje na igralsko telo pisane črke in dovoljuje igralcu, da občuti častnost svojega poklica. Dovoljuje, da se lahko tudi avtorsko spoprimemo z besedilom, za razliko od nekaterih drugih tekstov, ki so precej bolj suhi in dostikrat še preobremenjeni s kakšno konceptualno preveliko režijo. To besedilo niti ne dovoljuje prevelikega lažnega koncepta, temveč vključuje kodo že v sami dramaturgiji besedila. To kodo igralec usvoji, ko pozna tekst in ga spusti skozi telo.

Do kdaj je igralec mlad, kdaj zrel in kdaj star? Obstajajo ločnice med temi obdobji?

Gojmir Lešnjak Gojc: Mislim, da igralec ni nikoli star, ker je že narava poklica taka. Ampak velikokrat pomislim na gledališko kolegico, s katero sva večkrat sodelovala. Nekoč sem jo vprašal, ali ji je kdaj žal, da je skorajda ne povabijo več k sodelovanju, a tudi če jo, ona odkloni, rekoč: Hvala lepa, jaz sem s to zgodbo zaključila. Mislim, da je to ta zrelostni preskok. Opazoval sem tudi Dareta Valiča, ko ga je ob prejemu Borštnikovega prstana novinarka vprašala, ali je to zaključek njegovega igralskega ustvarjanja, in je rekel: Da, to je zaključek, hvala lepa, odrske deske me ne zanimajo več. To je ločnica, ko rečeš: Dovolj.

Radoš Bolčina: No, zarečenega kruha se največ poje, ampak pravijo, če dovolj močno »škripa karjola«, se upokojiš, ko je čas za to. Sicer pa te meje niso jasne. Saj veste, da le kompleksni dramski liki preživijo čas. Platon pravi, da je čas gibljiva podoba večnosti. Smešna in tragična sta oba: »star kozel« z močnim nagonom in mladenič, ki ga je strah lepih žensk.

Iztok Mlakar: V nekem trenutku ti tudi sámo telo pove, da ne zmore več.

Radoš Bolčina: Mogoče ti pa takrat udari na alternativo in se začneš ukvarjati s postdramskim teatrom.

Gojmir Lešnjak Gojc: Ali pa začneš pisati tekste.

Iztok Mlakar: Da, začneš pisati tekste. Zato da drugi delajo, ti pa samo še pišeš.

Ampak obstaja pa trend v slovenskem gledališču, da odhajajo igralci vedno bolj zgodaj v pokoj in se jih manj jemlje kot goste kot včasih.

Gojmir Lešnjak Gojc: Mislim, da je to bolj birokratski problem. Zaposlitev upokojenca namreč ogromno stane, on pa od tega ne dobi kaj dosti, ker je tovrstno delo zelo obdavčeno. Težava starih igralcev je torej na FURS-u, v državi in tudi v nerazumevanju različnih poklicev. Vse tlačijo v isti koš, od policistov, gasilcev, do igralcev in drugih – na podlagi poenotenja tako različnih področij narediti neki zakonski okvir, v katerem se razdeljuje in določa plačne razrede, je popolnoma nesmiselno in neprimerno.

Pa tudi princip predajanja izkušenj se izgublja – igralec se ogromno ali celo največ nauči od starejših kolegov, ker združuje svojo izkušnjo z njihovo.

Iztok Mlakar: Z gledališčem ni kot z računalništvom, kjer nas tehnologija seveda povozi in zato mlajše generacije bolj obvladajo tovrstno področje kot starejše. Igralstvo je tisoče let staro področje, ki se bistveno ne spreminja; treba se je naučiti obrti. Seveda se, odvisno od časa, učiš na različne načine, ampak v temelju je to ista stvar.

Cirkus kot oblika spektakla izumira in velikokrat nam poskušajo dopovedati, da tudi gledališče izumira, da ga lahko rešijo le nove forme in vsebine, performansi in šovi ...

Iztok Mlakar: Vsi govorijo o tem, da je film uničil gledališče, da je televizija uničila film in da bo zdaj internet uničil televizijo. Ampak gledališče je v teh stvareh zelo trdoživo. Seveda, če želiš z njim loviti tempo velikih medijev, potem si izgubil. Treba je iskati prednosti in dajati ljudem možnost za neposredno doživetje, da se srečajo s pristnimi odnosi.

Radoš Bolčina: Tudi trend t. i. postdramskega gledališča se vedno znova izpoje in vračamo se k izvoru. Že na Kreti, ki je zibelka evropskega gledališča, so bile za njegov obstoj pomembne predvsem tri sestavine: dramski tekst, igralec in mecen. Gledališče je s svojo moralno sprostitvijo (ki jo je nudilo gledalcem z uprizarjanjem klasičnih del) pripomoglo k visokemu stanju duha antične družbe. Demagogija novodobne, formalistične demokracije – polarizacija javnega in zasebnega sektorja, ki enosmerno zavaja ljudi s trditvami, da brez uspešnega gospodarstva ni kulture – je laž! Tako gospodarstveniki kot kulturniki bi se morali zavedati, da ne tehnologija ne kultura nista namenjeni eliti in dobičku, ampak dobrobiti slehernika. Plitke, rumene komedije na eni in v kozji rog zavita kvazi umetelnost brez repa in glave na drugi strani so voda na mlin izkoriščevalskemu kapitalizmu. Brez posluha za klasiko ni pravega gledališča, niti prave demokracije. Taka, »kulturno-tajkunska« vzgoja publike v nekritično, pohlevno delovno psiho-bio-maso dela gledališču škodo. 

Vsebina lahko zavzame in mora zavzemati različne forme. Cankar se lahko modernizira, vendar z umetniškim posluhom do večnih tem, ki jih prinašajo njegova besedila. Narobe pa je, če se za vsebino skriva le forma.

Gledališče je neposreden medij in propaganda mu zgolj pomaga, ne more pa ga ustvariti ali uničiti. Novice o dobri predstavi ne razširijo dobre strokovne kritike, temveč ljudski glas.

Iztok Mlakar: Ljudje so bombardirani s komunikacijo, oseben odnos pa se vedno bolj izgublja. In to ponuja gledališče. Tu se človek postavi pred človeka, pred občinstvo, in je tam. In razmišljanje o tem, ali bo gledališče preživelo ali ne, lahko zaključim zgolj z besedami: bog nas varuj, če ne bo preživelo.

Kako bi opredelili vlogo gledališča v našem mestu? Drugače kot sicer v Sloveniji?

Radoš Bolčina: Da imamo v tem mladem mestu narodno gledališče, je sreča, dragocenost in svetovna redkost. Repertoarna poetika narodnega gledališča mora biti širokega dometa, kar ne pomeni, da za vsako ceno išče fascinacijo in ponuja publiki formalistične predstave brez razumevanja vsebine. Naše gledališče ima manjše zaledje kot ostala, vendar smo kljub temu veliko predstav pred primorsko publiko odigrali tudi stokrat. Ne smemo pozabiti na srednješolsko publiko, ki je gledališko vzgojena in kot taka odličen pokazatelj kakovosti predstav.

Sam pogrešam močna klasična dela, ki bi jih lahko ob našem mediteranskem podnebju v pomladnih in poletnih mesecih odigravali tudi na prostem, v ambientu braniškega, kromberškega gradu, kanalske Kontrade, v Šmartnem …

Sem Novogoričan in pomembna mi je publika »od Vrtovina do Podsabotina«. Hlastanje po zadovoljitvi globalnega okusa pred lokalnim se mi zdi modna muha in podcenjevanje. Mikro je makro in obratno. Po parametrih gledališke obrti narejeno predstavo, ki spoštuje večnega duha dramatike, bo gotovo sprejel širok spekter populacije. Vrnitev h klasiki pomeni vrnitev k dobremu tekstu, igralcu,  maski, svetlobi. Naša publika ve, kaj je dobra predstava. Gledališče ji mora podarjati katarzo solz in smeha.

Iztok Mlakar: Res je, občinstvo je zelo dobro, lepo sprejemajo kreacije te hiše. V prihodnje pa pričakujem, da se bo zgodilo še veliko dobrega, ker je ansambel čudovito sestavljen, pomlajen.

Mogoče še za zaključek. Gojc, ti si gost, se rad vračaš v novogoriško gledališče?

Gojmir Lešnjak Gojc: Zelo. Do zdaj sem kar nekajkrat sodeloval z vašim gledališčem in lahko rečem, da doživljam zelo korekten odnos in super atmosfero. Besedila in režiserji me vedno znova navdihujejo in navdušujejo. Res se rad vračam.

Pogovarjala sta se Martina Mrhar in Jaša Jamnik
Zapisala in uredila Laura Brataševec

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki