Intervencije v prostor so kot umetniški pristop zaživele z avantgardami v začetku XX. stoletja, razširijo pa se šele v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Omenjeni posegi najpogosteje stavijo na neposredne učinke (podpisovanja, umetniška vodenja po mestu, marksistične agitacije ...).1
Le dobro desetletje je potrebno, da se ti, imenujmo jih angažirani pristopi, zbanalizirajo, integrirajo v umetniški sistem. Svojo utemeljitev bom podkrepila s tezo Marine Grženić, ki na nekem mestu zapiše: „Institucionalizacija področja sodobne umetnosti slednjo vse bolj zapira v začaran krog razkošne subjektivne produkcije, ki proizvaja umetnost kot način potrošnje in reglementiranega uživanja v okviru vsakokratne »modne« teorije, ta pa se poslužuje besed, kot so demokratizacija, učinkovitost in razvoj.“2
Umetnost postaja potemtakem vse bolj abstrahirana forma, deluje v zaprtem, umetniškem sistemu (in družbenem, ekonomskem, političnem, znotraj njega) in na ta način ne uspeva dejansko kritično posegati v družbeno realnost oziroma zavračam Bourriaudovo tezo, da umetnost predstavlja protioblast3. Zakaj bi sistem podpiral nastanek umetniških del, katerih domet bi bil natančno njegovo uničenje oziroma bi svoj domet iz polja umetnosti lahko prenesla na polje družbenega boja? Ker sistem sam podpira nastanek subverzivnih, politično/družbeno angažiranih del in da je prav tudi takšna umetnost del samega sistema, očitno, njena moč nima dometa, ki ga predpostavlja. Še več, prav takšna predpostavka se izkaže za naivno in si zakriva oči pred dejanskim stanjem stvari. Ali za politično (angažirano) umetnost zadostuje golo kazanje in podčrtavanje družbenih simptomov? Ima ta simptomatskost potencial za dosego družbenih sprememb?
Glede na to, da učinka umetniškega dela ni mogoče predvideti in glede na to, da je dojemanje umetnosti stvar posameznikove subjektivitete, ki se spreminja in konstituira v mnoštvu arbitrarnih dejavnikov, se zdi, da je pomembna predvsem umetnikova kontinuiteta in vztrajanje na določeni poziciji, ki ne pritiče nujno “družbeno/političnemu angažmaju“.
Poseganje v sisteme danes je mogoče brez vsake pretencioznosti, brez vseh floskul, ki se skrivajo za takimi in drugačnimi opredelitvami. Biti angažiran je pozicija, ki jo zavzameš brez potrebe po sklicevanju nanjo. Z naslavljanjem namreč ustvarjamo distanco in prikrivamo resnične probleme, skrivamo se v sistemih, ki narekujejo, kaj in kako biti “angažiran”, “političen”, aktivist ipd.? V biti pa se vsi odzivamo. Odzivamo na okolje, v katerem živimo. Odzivamo z življenjem, ki ga živimo in to je na nek način “prava” umetnost. Umetnost, ki ima danes moč, se približa življenju v njegovi biti. S samoopredelitvijo (sem aktivist, ustvarjam družbeno kritično umetnost ...) pa se nasprotno umetnost oddaljuje od problemov, potaplja se v sistem, klišejskost in populizem.
Angažirana umetnost je tista, ki uspe ustvariti spremembe v gledalcu, ki prispeva k spremembam na ravni izkušnje, ideje ali celo jezika. Umetnost, ki uspe ustvariti podstav za vznik drugačnih oblik mišljenja in novih diskurzivnih praks. Umetnost, ki se vpiše in zapiše v življenje samo. Vanj poseže. In s tem poseže v samo strukturo. Poseže na način, ki v sistem ni vpisan, način, na katerega sistem ne računa. Ker prevzame formo čebule, plasti, ki jih počasi, vsak na svoj način razgrinja in plasti v samosvoj labirint izkušenj oziroma je zapolnjen z arbitrarnimi pomeni, ki kličejo po ustvarjanju/poustvarjanju zgodbe.
_______________________________
1: povzeto po Zabel Igor: Skupine, gibanja, težnje v sodobni umetnosti od leta 1945. Studia Humanitatis, Ljubljana, 2003.
2: prepis iz zapiskov
3: Nicholas Bourriaud: Relacijska estetika, Postprodukcija, Maska, Ljubljana, 2007.
***
ARENA je festivalski časopis Mladih levov, ki ga ustvarjajo mladi pisci, predvsem udeleženci Maskinega Seminarja sodobnih scenskih umetnosti že vrsto let.
Arena je nastala na pobudo zavoda Bunker v sodelovanju s Seminarjem sodobnih scenskih umetnosti pri Maski, zavodu za založniško, kulturno in producentsko dejavnost. Sodelovanje smo v letu 2010 razširili tudi na spletni portal slovenskega gledališča SiGledal, ki bo z objavami tekstov poskrbel za dodatno in okrepljeno poročanje.
Arena je eksperimentalna platforma, ki presega žanrske okvirje klasičnega pisanja in vzpostavlja teren za poigravanje z novostmi in preizkušanje ustvarjalnega duha svojih piscev. Je samoorganizirana, kolektivna enota, v kateri velja glas enakopravnosti in transparentnosti.
Povezava: Arena 2010 - Festivalski časopis mladih levov