Sprašuje Tea Rogelj, 8. 5. 2010

Vroče!

Slovensko stalno gledališče Trst: Peter Quilter, DUETI, premieri 8. in 9. maj 2010, režiser Matjaž Latin.

Peter Quilter

E-pogovor z dramatikom  Petrom Quilterjem

Podatki, ki jih o vašem življenju, delu, osebnosti najdemo na internetu, so precej skopi. Zdi se, da o sebi ne govorite radi … Zakaj?

Všeč mi je misliti, da igre govorijo zase. Zdi se mi, da če začnem razpravljati, kje izvirajo zamisli, liki, struktura, potem igra izgubi na magiji. Prav tako dvomim, da so pisatelji bog ve kako zanimivi – večino svojega časa preživljamo pred računalnikom –, zato vedno svetujem novinarjem, naj se raje pogovarjajo z igralci. Rad se izmikam.

Kako ste pravzaprav pričeli pisati za gledališče, kaj vas je pritegnilo? Zakaj prav dramska forma, ste se kdaj preizkusili tudi v pisanju kratkih zgodb ali romana? Ste pomislili, da bi prehajali med zvrstmi (kot npr. Ben Elton z romanom, igro in s scenarijem Popcorn)?

Svojo kariero sem pričel kot igralec in podobno kot večina mladih igralcev sem veliko obdobij preživel brez službe. Ni mi bilo do tega, da bi posedal naokrog, zato sem začel ustvarjati predstave zase – enodejanke, ki sem jih sam izvajal, in vabil režiserje ter gledališke producente na ogled. Kljub temu, da je bilo moje igranje v glavnem dobro, je navzoče vsekakor bolj prevzelo vsekakor bolj moje pisanje. Zato ni bilo še dolgo potem, ko sem prenehal igrati in se posvetil izključno pisanju. Tri leta zatem sem doživel svojo prvo uprizoritev v West Endu. Zato sem oOčitno sem pravilno izbral.

V nekem intervjuju ste omenili, da so na vas vplivali Joe Orton, Terry Johnson, Woody Allen, igro Dueti pa posvečate Neilu Simonu. Bi k tem imenom še koga dodali? Katere avtorje najraje gledate in berete, koga občudujete?

Obožujem pisanje, ki prepleta komedijo s kančkom žalosti ali tragedije. Neil Simon to dela v vseh svojih igrah, tega pa najdete veliko tudi pri Woodyju Allenu. Najbolj pa uživam pri gledanju muziklov. Kljub temu da igre, ki jih sam pišem, so ponavadi krajše, ko grem ven, si rad nasprotno ogledam velike odre, obsežne postavitve, številčne orkestre. Stephen Sondheim je moj najljubši skladatelj.

Med naštetimi avtorji so tako Angleži kot Američani. Gledalci, zlasti televizijski, običajno ločujemo med angleškim in ameriškim humorjem. Sodeč po številu ponovitev, so vaše igre priljubljene tako v Veliki Britaniji kot ZDA. Kako je z ocenami,  kako angleški in ameriški kritiki presojajo vaše delo?. Kako bi opisali svoj humor, v njem prevladujejo britanske korenine ali ameriški vpliv?

Kritiki ne marajo mojih komedij ne v ZDA ne v Kanadi. Občinstvo jih ljubi, kritiki pa se zdi, da ne občutijo subtilnosti in ironije komedije. Ta je bistveni problem pri ponudbi nekega šova čez ocean – humorja ne razumejo na isti način kot v Evropi. Radi imajo velike dimenzije, tako da večino duhovitosti izgubijo. Zanimivo pa je, da večino  mojih komedij producirajo v Kanadi. To pomeni, da so jim vsekakor duhovite – čeprav mislim, da so duhovite na drugačen način.

V svojih delih prepletate komičnost in sentiment … Kako dojemate funkcijo humorja v vsakdanjem življenju in kako na odru? Verjamete v katarzično moč komedije? Kaj menite, zakaj (in čemu) se smejemo, ali pa bi vi želeli, da bi se smejali, ob vaših igrah?

Obstaja dober izraz v nemščini – „“Schadenfreude” kar pomeni „“škodoželjnost - uživanje ob nesreči drugega”. Mislim, da je to bistvo komedije. Želim si, da se ljudje smejejo nad mojimi liki, ampak da hkrati skrbijo zanje, jih vsaj malo vzljubijo. Poskušam pisati igre, ki naj bodo duhovite, obenem pa da imajo veliko srca in topline. Mislim, da si večina gledalcev od neke predstave pričakuje ravno to.

Zakaj pišete? Verjamete v družbeno ali kakšno drugo funkcijo teatra, umetnosti, in če, kakšno?

Pišem, zato da zabavam ljudi, da jih spravim v smeh. Nimam političnega ali družbenega namena, sam nočem ocenjevati sveta. Moje delo je ponuditi ljudem zabaven večer.  Nič več nič manj od tega.

Gledališče Royal Court Theatre vas je pred leti povabilo v krog svojih dramatikov.  Kaj menite o poučevanju in učenju kreativnega pisanja? Verjamete, da se umetnik rodi ali naredi? Menite, da na workshopu lahko napravijo dramatika, ali pa se dramatik preprosto rodi? Kakšen je vaš ustvarjalni postopek : ali pri pisanju zavestno upoštevate pravila »pièce bien faite« ali, nasprotno, pišete povsem spontano, instinktivno? Pišete v »enem zamahu«, ali pa svoja dela vedno znova dopolnjujete in predelujete?

Gledališče Royal Court Theatre si je eno leto prizadevalo, da bi jaz postal dramatik, temen, političen dramski pisatelj. Tako pa ni šlo. Nekega dne sem se zglasil v njihovem uradu in izjavil, da želim napisati nekaj lahkotnega in neumnega. Nič niso imeli proti. Rekli so, da so številni pisatelji postali zelo uspešni in bogati ravno s pisanjem lahkotnih in neumnih iger. Zato sem odšel. Menim, da za pisanje iger ni potreben poseben talent. Mislim, da gre za veščino, kot je npr. tesarstvo. Vežbati se moraš veliko let, dokler ne postaneš spreten. Ne gre za prirojeno nadarjenost – to je stroka, ki se jo lahko naučiš. Čeprav v primeru pisanja komedij, moraš biti po naravi duhovit. Drugače nimaš možnosti.

Anton P. Čehov je nekoč - ko je shodil na vaje za uprizoritev svoje igre – zapisal: „»Igralci ničesar ne razumejo, delajo same neumnosti, prevzemajo vloge, za katere niso primerni. Jaz pa se ženem. ... Da sem vedel, se ne bi bil nikoli spuščal v kaj takega.«“ Radi sodelujete pri uprizoritvi svojih del, uživate ali trpite na vajah? Si želite, ko slišite / vidite svojo igro, še kaj spremeniti (ali ste morda kaj podobnega že napravili)?

Zelo me prevzame prva produkcija neke igre (svetovna premiera), po tejm pa mislim, da igra ni več moja. Zato potem prepustim gledališčem in direktorjem režiserjem naj delajo, kar želijo. Včasih ljubim njihove produkcije, včasih pa jih sovražim. Vsekakor pa je v redu. Nikdar ne bi nečesa poskusil spremeniti, razen če me ne bi za to specifično prosili.

Igra Dueti je napisana za dva igralca, moškega in žensko, eden od duetov se odvija v španskem miljeju. Ste imeli ob pisanju v mislih konkretna igralca oziroma gledališče, kjer naj bi bilo delo uprizorjeno? Kaj je bil osnovni motiv, ideja za igro?  

Igro sem napisal na začetku gospodarske krize. V vseh gledališčih je vladala panika in mislil sem, da bi zato želeli imeti duhovito igro z enim samim scenarijem prizoriščem in dvema igralcema. Zato je bila izbira bolj odvisna od tega, kar sem mislil, da bi si gledališča želela, kot od posebne zamisli, ki se mi je porodila. Igra je bila uprizorjena v 12 državah v svojem prvem letu. Mislim torej, da je bila moja slutnja pravilna.

V didaskalijah pišete, „»da so Dueti namenjeni dvema zrelima igralcema, ki naj bosta sposobna odigrati lik, star vsaj 50 let«“. Iz česa izhaja ta odločitev? Zakaj je bilo za vas pomembno, da so „»pari«“ v igri te starosti?

Mislim, da so situacije, ki sem jih dramatiziral, zrele. V kKolikor bi vloge odigrali mlajši igralci, menim, da ne bi pravilno delovalo. Igre obravnavajo poroke v drugič, ločitve in osebe, ki so bile samske predolgo časa. Zato odgovarjajo igralcem petdesetih let. Trenutno poteka zelo dobra produkcija v Litvi, igralca pa sta stara malo čez 40. Zato je morda vse skupaj bolj elastično od tega, kar sem začetno mislil.

V 5.petem duetu nastopa Toby. Ob branju se nisem mogla ubraniti občutka, da je to vaš alter-ego, da je v tem duetu „»največ vas«“. Imam prav?

Po pravici rečeno, mislim, da nisem prisoten v nobeni od teh iger. V predstavi ni enega lika, ki bi mi bil podoben. Vsi so izmišljeni. Čeprav seveda imajo vsi moj smisel za humor!

Se strinjate s trditvijo, da je igra Dueti najbolj vaša, najbolj osebna med vsemi vašimi deli?

Najbolj intimna, ja! Nobena od mojih iger pa ni dejansko osebna. Vse je domišljija.

V svojih delih ste se precej ukvarjali z o realnimi ali imaginarnimi osebami iz glasbenega, gledališkega, filmskega sveta, iz t. i. „»show-businessa«“ (v igrah Boy Band, Curtain up! , End of Rainbow, Glorious, Last Song of the Nightingale), medtem ko ste v Duetih prešli na povsem intimen nivo ter svet gledališča ohranili le v prehodih med prizori (gledalci ju opazujejo pri menjavi lasulj in preoblačenju). Podoben postopek je uporabil Jim Cartwright v igri Dva. Zanima me, zakaj ste se odločili pokazati „»gledališče v gledališču«“?

Skoraj vse moje igre zadevajo svet zakulisja. Mislim samo, da je dobra postavitev za igro dramatika, živci, zmeda v zakulisju in vznemirjenje in nevarnost nastopanja. Ne izhajam iz gledališke družine in do 18. leta sem bil v gledališču le dvakrat. Zato, ko sem prvič stopil za kulise, sem bil popolnoma očaran. Od takrat pišem vedno o tem. To je skupna tematika skoraj vseh mojih iger.

V slovenski praizvedbi Duetov bosta nastopila Maja Blagovič in Vladimir Jurc, igralski in življenjski par, ki že vrsto let predstavlja jedro tržaškega umetniškega ansambla. Kako vam je všečKaj menite o idejia, da bo igralski par iz tretjega dueta interpretiral igralski pa temr?

Vedno sem bil mnenja, da je ta igra idealna za dva poročena igralca. Zato menim, da je ta izbira imenitna. Skupaj bosta dosegla primerno stopnjo kemije – in za poročen par je to najprijetnejši način preživljanja skupnih večerov: v izvajanju ljubezenskih iger.

Kakšne načrte imate za v prihodnje, kaj pripravljate? So Di so vaši cilji za v prihodnje, kaj sedaj pripravljate?

Nedavno sem zaključil ženski monolog z naslovom “Just the Ticket”, ki bo prvič uprizorjen februarja v Avstraliji.  Pred tem pa poteka moja tretja predstava v West Endu – “End of the Rainbow”, ki bo debitirala v septembru, temu pa bodo sledile produkcije v Nemčiji, Braziliji in Španiji. V naslednji sezoni bom imel predstave v 20 državah, zato bom izredno zaseden.

Pa še eno nevoščljivo vprašanje za na konec: kakšna je letošnja pomlad na Kanarskih otokih?

Vroča!!

Miha Trefalt, 19. 2. 2010
Pa zakaj moramo biti tako sami
Primož Bebler, 21. 1. 2010
Namesto dnevnika
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Potrebujete mojo biografijo?
SSG Trst, Iz gledališkega lista, 21. 1. 2010
Enodejanke A.P. Čehova
SSG Trst, 8. 5. 2010
Komedija s posvetilom
Marko Sosič, 25. 3. 2010
Dnevnik
Josip Vidmar, 25. 3. 2010
Ivan Aleksandrovič Gončarov
Sprašuje Miha Trefalt, 15. 1. 2010
Pogovor z dramatikom Faustom Paravidinom: zgodba o napaki
Željka Udovičič , 21. 1. 2010
Beseda, dve – tri ...