Jasmina Založnik, SiGledal, 27. 6. 2013

Vprašanje je, ali nas sploh kdo hoče videti

Vrata so zaprta. Vrata se pripro. Je prepozno? Je smiselno? Je vabilo iskreno? O tem se sprašujemo v navezavi na spomladi podeljene nagrade za mlade dramatike, ki sta jo prejela Vesna Hauschild in Tibor Hrs Pandur. Je nagrada dejansko kaj spremenila, je odprla neka nova vrata ali samo še bolj eksplicitno razkrila, kdaj in kako poteka politična igra. Pogled na neko generacijo in njej ponujene priložnosti sem izmenjala z letošnjo dobitnico nagrade za mladega dramatika (oziroma mlado dramatičarko) Vesno Hauschild.

Vesna Hauschild / foto osebni arhiv

Od napisanega teksta so pretekla že skorajda tri leta. Z njim si uspešno zaključila študij dramaturgije in ga hkrati uspešno plasirala na trg v knjižni obliki v okviru natečaja za dramske prvence pri založbi Ekslibris. Je nagrada presenečenje, potrditev pričakovanega oziroma, če vprašam drugače, kakšno mesto ima nagrada zate?

Zelo sem počaščena, da sem prva v generaciji mladih avtorjev, ki so prejeli nagrado. Zame to pomeni, da so leta študija in razne obstranske delavnice dramskega pisanja in igre, ki sem se jih udeleževala doma in v tujini, obrodili sadove. Dejstvo, da nagrada za mladega dramatika sploh obstaja, mi pomeni več kot sama plaketa, saj narekuje premike – kot vemo, je prej več kot 40 let obstajala ena sama nagrada za dramsko pisanje, in ta je šla v roke – večinoma – že uveljavljenim avtorjem, navadno kar konkretno starejšim od mene. Komisija za izbor te nagrade je kredibilna in podkovana v svojem poklicu, upam, da je tudi v sinergiji s širšim krogom slovenskega gledališkega prostora, torej, da bo prejem takšne nagrade nekakšno priporočilo, zagotovilo kvalitete, ko bodo umetniški vodje odločali, kaj se bo uprizarjalo v prihajajočih sezonah. 

Si ga poskušala že pred nagrado ponuditi gledališkim inštitucijam v uprizoritev? 


Po zagovoru diplome, ki je bila ocenjena z odliko, sem dobila samozavest, da dramo pošljem v ponudbo gledališču v Ljubljani, katerega ansambel se mi je zdel najbolj primeren za moje like. Žal se po dolgem dogovarjanju uprizoritev ni zgodila, en izmed razlogov je bila tudi redukcija programske sheme kot posledica krčenja sredstev in spremenjene poetike celoletnega programa. Svetovali so mi, naj tekst pošljem še drugim gledališčem. Ko je v okviru natečaja za dramski prvenec Ekslibris Inventura izšla v knjižni obliki, sem skupaj z vabilom na ogled svoje avtorske spletne strani poslala ponudbo še ostalim institucionalnim gledališčem. Dobila sem večinoma dobre kritike, ne pa tudi konkretne ponudbe za uprizoritev. Svetovali so, na primer, naj poiščem režiserja, ki bi bil pripravljen dramo uprizoriti. To se mi je zdelo problematično, saj težko sama presojam, koga bi tema drame lahko zanimala. Namigi so bili tudi, da mladi režiserji, tako kot mladi pisci, predstavljajo riziko, tu pa pride do diskrepance, kajti jaz bi z veseljem dala priložnost mlademu režiserju, da se dokaže – »win win« kombinacija. Nekje so menili, da je dramski jezik preveč krut in neprimeren za njihovo publiko (kjer naj bi prevladovali najstniki in upokojenci), nekje so mi priporočali, naj poskusim kje izven Ljubljane, spet drugje, da bi tak tekst lahko funkcioniral samo v Ljubljani, ki je še najbolj »kapitalistična« – nekaterim se je zdel tekst premalo slovenski v smislu, da se takšne eksploatacije pri nas ne dogajajo, ker so korporacije zastopane v manjši meri kot na primer v Ameriki. Hm. V splošnem bi rekla, da so bili odzivi na moj stil pisanja zelo pozitivni, kar mi je seveda dalo neko zadoščenje, še vedno pa verjamem, da je smisel dramskega teksta uprizoritev, saj s tem dosežeš ljudi in odpiraš obzorja. Ne poznam prav veliko ljudi, razen tistih, ki se z gledališčem profesionalno ukvarjajo, ki bi si izposojali drame in jih prebirali doma ob kavi. 

Si dramo posredovala, predstavila tudi kakšnemu režiserju/režiserki? Kakšni so bili odzivi?


Kot sem že rekla, nisem čutila, da je pravi način poslati dramo kar vsem in upati na odgovor, saj vemo, da se v Sloveniji veliko projektov začne z debato na kavi. Nisem ravno tip človeka, ki bi hodil po kafičih in za mizo reševal svet – se pridruževal neplodnim debatam o napakah sistema. Raje jih obdelam v tekstih (smeh). 

Dramo sem dala v branje nekaj režiserjem in igralcem, ki jih poznam ali občudujem njihovo delo. Zaenkrat sem dobila le dva »fidbeka«, ena igralka, ki tudi režira, mi je svetovala, naj dramo ponudim ravno v tisto gledališče, kjer smo se prvotno dogovarjali, pa se potem ni zgodilo … 

Oh, ena izmed priznanih režiserk mi je zagotovila, da se bo knjige lotila za poletno branje, ker je preveč zaposlena skozi sezono. Glede na to, da je bilo to lani spomladi, smatram, da je še vedno zelo zaposlena, in to se mi zdi glede na krizo seveda krasno – da nekateri še lahko delajo. Bi si pa vseeno želela slišati njeno mnenje … Iz vsake konstruktivne kritike se nekaj naučiš. Toda ko nekajkrat previdno podrezaš in ni odgovora, se ti začne zdeti, da težiš … da nisi nikomur potreben. To videnje umetnikov, piscev kot nečesa nepomembnega, za kar se daje denar, šele če – ko ga kaj ostane, bi bilo treba spremeniti. Ne maram biti odvisna od drugih, če lahko sama premaknem stvar naprej, jo tudi bom, vsaj kadar je to v moji moči, kot se je zgodilo že dostikrat poprej … samo ta zadeva ima vse prevelik obseg …  že kar se pridobivanja finančnih sredstev za projekte tiče, je kriza. Če se vrnem k režiserjem: načeloma se mi zdi, ker gre za dramo o ženskah in seveda tudi o kapitalističnem sistemu, ki pa je prikazan skozi njihove travme, da bi jo morala režirati ženska oziroma moški, ki je dovolj subtilen, da v likih ne bo videl le žrtev. In sedaj zaupam in čakam, da mi le-ta prekriža pot. (smeh) Občutek imam, da se slovenske tekste vse premalo uprizarja in da je tuje vedno bolj zanimivo kot domače. No, razen, če gre za preverjenega avtorja, po možnosti že umrlega – dodana vrednost. Zdi se tudi, da so vrata novim tekstom širše odprta, če pridejo izpod peresa ljudi, ki so hkrati tudi režiserji. Dobro bi bilo, če bi imel vsaj en teater politiko predstaviti enega novega avtorja na sezono, recimo.

 

Vesna Hauschild, osebni arhiv

Grumove nagrajence so običajno kasneje tudi uprizorili. Kaj prinese nagrada mlademu dramatiku?

Veliko pove že to, da je to moj prvi intervju po nagradi. Sploh še nisem imela možnosti spregovoriti o problematiki, tako da hvala za priložnost. Nisem pričakovala in tudi ne potrebujem kakih slavospevov, pač pa možnost dialoga, kot ga imava sedaj midve. Zdelo bi se mi prav, da bi tudi teatre povprašali, kako gledajo na to nagrado; je zgolj še en list papirja ali lahko prinese dejanske spremembe. Nekje sem prebrala, da so z ustanovitvijo nagrade hoteli »vzpodbuditi« mlade pisce k pisanju. S tem se vzpostavlja problem diskrepance med profesionalnostjo in ljubiteljskim pisanjem. Moti me, da se dramsko pisanje in pisanje na sploh v Sloveniji ponekod še vedno tretira kot neko obstransko dejavnost. Jaz si želim od tega živeti, tako kot igralci ali pa gostinci, pravniki, zdravniki, mizarji … služijo denar od svojega talenta in znanja. Mladi pisci smo tu, vprašanje pa je, ali nas kdo vidi oziroma kdo nas sploh hoče videti. In seveda, ali nam hoče kdo pomagati na poti nadaljnjega razvoja in uspeha. Baje so v preteklosti Grumove nagrajence vedno uprizorili, zdaj temu ni več tako. Sama sem dobila veliko lepih misli in čestitk, nobeno gledališče pa ni izrazilo posebnega zanimanja za moje ustvarjanje, kaj šele, da bi dobila konkretno ponudbo za delo ali naročilo drame ali adaptacije, na primer. Ampak ostajam optimist. Marsikdaj me zadeve na domači sceni potrejo, ampak sem se odločila, da bom postala po slovensko zagrenjena šele po petdesetem letu. Navsezadnje sem »mladi dramatik«, imam energijo in voljo in še skoraj četrt stoletja, ko se lahko puščam presenetiti (smeh).

Ni že sama fraza »mladi avtor« nekoliko problematična, še posebej, če pomislimo na plejado drugih možnih nazivov, na primer: nagrada za umetniški preboj, za obetavnost, novo ime na sceni in podobno?


Samo ime je morda res malce vprašljivo, zavajajoče: če si mlad, ne pomeni nujno, da si tudi nezrel ali neizkušen ali nesposoben. Verjamem, da je nagrada enakovredna veliki Grumovi nagradi in da vsi mladi, ki pišemo, imamo v sebi moč in orodje, da bomo s časom dosegali standarde, ki jih postavlja »velika« Grumova nagrada. Sama se aktivno izobražujem o dramskem pisanju že kar nekaj let, na Slovenskih kot na mednarodnih delavnicah, to jemljem resno in pisanju sem predana, z njim živim, zato se strinjam, ja, morda bi bil boljši izraz nagrada za novo odkrite ali uveljavljajoče se dramatike. Tako kot dramatiki, ki so slučajno geji, ne marajo, če se jih označuje za gejevske dramatike, ali dramatiki, ki so »black«, ne marajo, če se jih označuje za »black« dramatike, tako kot je Sarah Kane rekla, da je pač ženska, ki je pač mlada in piše, in ne mara biti strpana v predalček »mlade ženske dramatičarke«, tudi jaz ne želim biti strpana v nek predalček. Verjamem, da se v mojem pisanju odstira več, kot izkušnje, ki naj bi si jih nekdo nabral kot »mlad človek« – do svojega 28. leta. Opazuješ življenje, črpaš iz sveta, ustvariš nov svet.  

Še zanimivost: ob diplomi sem Inventuro poslala na natečaj za Grumovo nagrado, tedaj nagrade za mladega avtorja še ni bilo, a ni bila niti nominirana … letos pa je bilo v obrazložitvi napisano, da se moj tekst lahko postavi ob bok nominirancem za »veliko« Grumovo nagrado. Že v začetku lanskega leta so mi nekateri svetovali, naj jo ponovno pošljem na razpis, tokrat za novo grumovo nagrado »za mlade dramatike«. Nekaj mesecev sem živela v Indiji in posledično zamudila rok. In nato izvedela, da nagrada ni bila podeljena. No, letos je prispelo na razpis več tekstov, predvidevam, da je bil zaradi večjega števila prijav izbor, paradoksalno, lažji. Sprašujem se, koliko časa traja, da se v slovenskem prostoru uveljaviš. Če odkriješ strast do pisanja in se začneš kaliti šele kasneje, recimo v srednjih letih, to pomeni, da za časa svojega življenja ne boš dočakal postavitve na odru institucionalnega gledališča?

Mesto in možnosti mlajše generacije problematiziraš tudi v svoji drami. Dotakneš se ga na dva načina: najprej skozi splošen problem eksploatacije in prekarizacije, ki je – vsaj zdi se tako – še posebej prizadela mlajšo generacijo oziroma, konkretneje, mlajšo žensko populacijo. Na kakšen način se s sistemom in postopki upravljanja soočajo karakterji v tvoji drami?


V tekstu sem pač želela reflektirati različne poglede na samouresničitev s pozicije ženske. Pri tem pa se nisem želela omejiti zgolj na karierno pot posameznika, temveč tudi na samouresničitev v smislu ženskosti in vlog, ki nam jih družba zapoveduje. Na podlagi lastnih videnj, raziskav in analiz sem sestavila štiri like, ki sestavljajo diametralna nasprotja na ravni vrednostnega sistema, prioritet v življenju. Mislim, da so večplastni, da se lahko v njih lahko delno prepozna vsaka ženska. Vsaka izmed njih odseva tudi del mene, tako kot naj bi vsak večplasten karakter v drami prebujal občutke »točno tako!« v gledalcih ... Njihovih pozicij pa nisem želela ocenjevati in s tem vsiljevati svojega osebnega pogleda ali življenjskega stila. Ko začnem pisati, se karakterji sami razvijajo naprej, te usmerjajo in ti prišepetavajo in mislim, da jim je potrebno pustiti, da zaživijo po svoje. Seveda to ne pomeni, da nimaš izoblikovanega okvirja, ampak samo, da je zanimivo opazovati tudi nepredvidljivosti … lahko te odpeljejo daleč stran, a to ni nujno slabo. Lahko bi rekla, da te štiri ženske v najbolj splošnem in poenostavljenem smislu predstavljajo štiri različne pozicije in opcije formiranja ženske v tem svetu. Nekatere se prepustijo, da jih ujame kolesje sistema, druge pa se zoperstavijo ustaljenim pravilom in sledijo svoji poti. Vprašanje je, koliko možnosti dejansko imamo, da bi sledili svojim željam ali sanjam, ko pa moramo plačati položnice. Uvideti to moč sistema nad posameznikom, da te sprogramira … Trenutno se v drami z delovnim naslovom Izolacija ukvarjam z vprašanjem, kako in ali se je sploh mogoče zares izviti iz sistema in kaj sploh pomeni (osebna) svoboda. Ampak stil je tokrat čisto drugačen, bolj martincrimpovski (smeh). 

Na kakšen način pa omenjeni liki odsevajo podobo mladega dekleta, ki stopa na trg dela?


V času, ko sem še študirala na AGRFT (in načrtovala dramo), sem bila zelo naspidirana in usmerjena h konkretnemu cilju v smislu iskanja zaposlitve in samorealizacije preko različnega študentskega dela v medijih in tudi v umetnosti. V drami sem poskušala tako zavestno kot verjetno tudi nezavedno reflektirati razne izkušnje, osebne in slišane … in preveriti mejo, do kod je nekdo pripravljen iti, kako daleč se je pripravljen spustiti v igri uspeha … in kaj vse je pripravljen sprejeti, da bi se prebil do neke na videz dobre službe. Kaj ti bo krasen nov službeni telefon, če moraš biti potem dosegljiv štiriindvajset ur na dan in z novo igračo izgubiš vso »svobodo«? Smo res pripravljeni delati po cele dneve samo zato, da bi se dokazali? Smo pripravljeni zavreči svoje zasebno življenje zato, da bomo morda čez dvajset let na direktorskem stolčku? V času intenzivnega pisanja te drame sem spoznala, da lepši, kot je videz, več pasti se skriva zadaj – predvsem več osebne mizerije. 

 

Vesna Hauschild, osebni arhiv

In če bi naredili primerjavo med Slovenijo in Veliko Britanijo, kjer živiš in študiraš sedaj, opaziš razlike?

Nisem sociolog, tako da nekih zaključkov ne morem delati, lahko razgrnem samo svoja opažanja. V Veliki Britaniji mnogi mladi v času študija in po njem opravljajo pripravništva brezplačno. Tudi sama sem nekaj režirala in opravila eno pripravništvo – predvsem zaradi izkušenj in posledično večje možnosti zaposlitve po študiju. Mladi tu verjamejo oziroma upajo, da jim bodo obogateni življenjepisi pripomogli pri nadaljnjem iskanju zaposlitve. Načeloma je v Veliki Britaniji širok spekter zanimanj in pripravljenost sodelovati in širiti obzorja se šteje za pozitivno stvar, pogosto se na delovna mesta najema ljudi z raznoliko izobrazbo, če menijo, da bodo njihove izkušnje pripomogle k razvoju in poslanstvu določene firme. V Sloveniji pa je izobrazba nepomembna, projekti se delajo med prijatelji, redko sploh izveš za kak projekt, če oseb, ki so za njim, ne poznaš osebno … avdicij za igralce, recimo, skorajda ni. Zanimivo je tudi, da se zdi nekaterim v »fohu« čudno; nezaslišano, pretenciozno, če imaš več kot en talent ali zanimanje in stalno delaš na izpopolnjevanju le-teh, medtem ko nekateri molzejo staro dolgočasno kravo in so carji na vasi in nikjer ni čutiti kake potrebe po svežih idejah. Te, po mojem mnenju, pridejo iz širokega spektra izkušenj, pa četudi izven domačih meja. Veliko je uspešnih Slovencev po svetu, ki pa jih doma zanemarjamo … dokler seveda ne postanejo priznani v tujini, potem so tudi doma »carji«. Ko sem plasirala spletno stran, ki je večinoma v angleščini, se spomnim, da so prijatelji iz tujine vzklikali od navdušenja, v slovenskih krogih pa sem bila deležna tudi nekaj slabo zakamufliranih »ego masturbacij« in počutila sem se, kot da sem avtomatično izločena zato, ker pač delujem tudi po angleško (smeh). Osebno pač gledam na London kot na večji kraj, kjer je več možnosti … če bi imela doma kakšno konkretno ponudbo za delo, bi z veseljem prišla nazaj. Ne dam prav veliko na patriotizem, imam se za državljanko sveta, če so pogoji, bom ustvarjala tudi v Indiji, ali kjerkoli drugje – pač, glede na trenutno stanje doma, je treba gledati širše. 

Omenila si kar dva stereotipa o Slovencih, in sicer, samozadostnost in ljubosumje, kot dejavnika, ki preprečujeta pretok in izmenjavo idej, prečenje zaprtih krogov oziroma vzpostavljenih enklav. Kako vidiš novo okolje oziroma ljudi, ki v njem delujejo?


Po mojih opažanjih, so mladi, ki živijo v Veliki Britaniji in prihajajo iz vsega sveta, mnogo bolj odprti in pripravljeni na sodelovanje in ga tudi sami predlagajo. V Sloveniji sem pogrešala več povezovanja, tako na akademiji kot izven nje. V Veliki Britaniji je »engagement« sveta zapoved – faks ogromno dela na tem. Študentje se med seboj povezujejo in vsak ima pri projektu priložnost dodati tisto, v čemer je dober, režiserji na primer na spletni strani faksa ali na Facebooku objavijo, da iščejo pisce, igralce, vse je dostopno vsem, ne bodo poklicali samo najboljšega prijatelja … včasih celo sami pridejo do tebe in te prosijo, če bi jim napisal scenarij ali pomagal pri njegovem razvoju. Tega v Sloveniji na faksu ni bilo prav dosti, oddelki so bili med seboj izolirani. Sploh mi, dramaturgi, smo bili nekakšni alieni. Morda je se zdaj s spremembo smeri tudi v tej smeri kaj premaknilo, ne vem. 

Kakšne so spodbude mladim dramatikom in kakšne priložnosti v Veliki Britaniji v primerjavi s Slovenijo?


Ko sem se vrnila na študij, po prejetju nagrade – aprila, so mi vsi čestitali, dobila sem tudi nekaj novih kontaktov in ljudje so izkazovali zanimanje za branje mojih tekstov … Na AGRFT niti novice niso dali na splet, kljub temu da beležijo nagrade – sploh za študentske filme. No, zadnja posodobitev je iz leta 2012. Hm. Tudi profesorji na faksu nas vzpodbujajo, naj se prijavljamo na natečaje in pošiljajo vabila na razpise za prosta mesta, na primer glede pisanja gledaliških kritik. V Sloveniji se je pričakovalo, da natečaje izbrskaš sam. S tem res nisem imela težav, a se je potem včasih zgodilo, da mi je kdo od uveljavljenih dajal občutek, da hočem preveč, če sem prosila za referenco … Občutek krivde, ker hočeš nekaj narediti iz sebe in si dovolj pameten, da ne boš čakal, da se to zgodi »deus ex machina« – brez lastnega vložka?!

Na splošno je težko primerjati malo državo, kot je Slovenija, in Veliko Britanijo, ki povezuje širni anglosaški svet … Če pišeš v angleščini, imaš odprtih več poti, ogromno je natečajev, če pišeš v slovenščini, jih je nekaj letno – in to za literaturo v najširšem pomenu besede. Redko zasledim kak razpis za dramske tekste, če odštejem Grumovo nagrado. V Londonu obstaja več specializiranih gledališč, ki dobijo sredstva, da lahko uprizarjajo zgolj mlade avtorje oziroma podpirajo »new writing«. Bistveno več je gledališč, torej je tudi bistveno več možnosti za uprizoritev. Četudi gre za malo sceno, kot na primer v teatru nad pivnico; nima veze, izkušnja je. 

Res je težko primerjati obe državi, saj delujeta v zelo različnih sistemskih okoljih. Konkurenca je močna, a po drugi strani se zdi, da imajo posamezniki enake možnosti, načeloma nikogar ne zanima, od kod prihajaš, kako izgledaš, kateremu krogu pripadaš oziroma kdo je tvoj oče/dedek/stric/sestra/žena/papagaj. Je pa tudi nekaj strašnega v tej velikosti … marsikoga pogoltne. Pogosto slišim zgodbe o mladih nadobudnih umetnikih, ki so se naveličali nenehnega večurnega prevažanja gor in dol, zasoljenih cen, kaosa in konkurence … in odšli nazaj v domovino. 

Kakšne pa so tvoje izkušnje? So že kaj tvojega uprizorili oziroma kaj si od Velike Britanije obetaš?


O tem je zaenkrat prezgodaj govoriti. Tekom študija sem napisala kar nekaj kratkih dram, tako da nekaj materiala že imam, nov pa se ustvarja ves čas. Drugega avgusta bom doživela krstno uprizoritev svoje drame Horion v Tristan Bates teatru v centralnem Londonu. To bo produkcija v sklopu Camden Fringe festivala. Tega se neznansko veselim! Če vas pot zanese v London, ste prisrčno vabljeni. Konec septembra oddajam magistrsko nalogo – del te je tudi nova celovečerna drama. Vse te končne drame našega letnika bodo imele nato »showcase«, na katerega so vabljeni ljudje iz industrije, torej agenti, literarni skavti in drugi. Kakšni so rezultati teh predstavitev, še ne vem, upam pa, da sledi kakšna ponudba za delo. Če se trudiš in če delaš s srcem, se stvari premikajo naprej in posledično tudi uspeh sledi. Ko sem šla na prvo delavnico dramskega pisanja na Tednu slovenske drame na začetku študija dramaturgije, se mi ni niti sanjalo, da bom čez nekaj let prejela nagrado za mladega dramatika. Stvari se zgodijo ob svojem času. Potrebno je zaupanje in potrpežljivost. To sem se že naučila in v to resnično verjamem. 


Povezave:

Jasmina Založnik, SiGledal, 28. 6. 2013
Moč besede je v izjavljalni poziciji posameznika
Nika Arhar, SiGledal, 15. 6. 2011
Inventura v C(/k)orpusu družbenih anomalij
SiGledal, 8. 8. 2013
Ste danes že prebrali dramo?
Jasmina Založnik, SiGledal, 29. 8. 2012
De Utvalgte: The Art of Being Tamed
Jasmina Založnik, SiGledal, 5. 3. 2012
Na senčni strani smeha
Jasmina Založnik, SiGledal, 14. 4. 2013
Gremo vsi na Gremo vsi!