/…/
Fedra kot mit in dramsko besedilo v ospredje postavlja motiv strasti ženske do mlajšega moškega in njeno družbeno (ne)sprejemljivost ter vprašanje odziva okolja na njeno nepričakovano izbiro. Fedrino vrednostno zaznamovano poželenje, ki je povsem izven norm skupnosti, sproži niz pogubljenj. Situacija odpira vprašanja o izvoru nepredvidene izbire – je nepričakovana strast organska ali jo je zagnalo nekaj, kar se dogaja v ozadju in akterje postavlja v vlogo figur v kolesju večjega, zanje bržkone nedojemljivega mehanizma. Ali Fedro dejstvo, da bi utegnilo strast podžgati nekaj, česar ne nadzoruje, odvezuje odgovornosti za posledice, ki jih sproža?
Kako se bo na nekonvencionalno strast odzval njen naslovnik? Kaj bo storil (vsakokratni) Hipolit? Bo sprejel, vračal, podžigal, zavrnil, zaničeval? Bo svoj položaj izkoriščal? Je to odvisno od tega, v kakšnem razmerju je do poželjivca ali poželjivke. Kakšno vlogo ima pri tem družbena moč enega in drugega, Fedre in Hipolita? Kaj ima s tem Tezej, znotraj družbene norme edini upravičeni naslovnik Fedrinega poželenja? Bo nenadejana pozornost Hipolita okrepila ali ga bo naposled – četudi je ni namerno izzval – ugonobila? Ga bo zamikalo, da bi se odzval izven pričakovanih okvirov? Bo prevagala biološka podstat ali družbeni okvir, se bo med njima vnel notranji boj, tako pri poželjivki kot pri poželjenem. Bo odločitev premišljena ali impulzivna. Kaj od tega je bolje – za koga in za kakšno ceno.
Smo se na lastne in tuje nepričakovane strasti zmožni odzivati izven okvirov pričakovanega? Kdo okvire postavlja, so spremenljivi? Kdo si jih upa rušiti in koliko jih s posamično rušitvijo sploh razrahlja? Na kakšen način, kakšne so neposredne in kolikšne kolateralne škode? Nam je njihovo morebitno rahljanje sploh v prid ali nas, kakršni so, ščitijo? Je izgorevanje v pomikanju meja sorazmerna žrtev za tiste, ki jih bo doletelo v prihodnje. Bo drznež s svojim prestopanjem risov dopustnega kaj spremenil ali smo vsi neskončno, dolgoročno in neizbežno ujeti v nekakšne arhetipske repetitivne zarise.
Ko beremo antične tekste in gledamo drame po njihovih motivih, se zdi verjetno oboje. Če bi staro dilemo presegli, nas ne bi mogla ponovno nagovoriti in nikakršnega smisla je ne bi imelo znova preigravati. Po drugi strani pa – najbrž smo jo z vsakokratnim premišljanjem, s preigravanjem, če ne celo s preživljanjem vendarle malce načeli. Gotovo je, da sta v večno ponavljanje starih motivov vpeti tako nezmožnost preseganja kot želja po rahljanju tistega, kar poznamo kot pričakovano, a hkrati čutimo kot omejujoče.
/…/
Ustvarjalno strastne »fedre« danes ne bodo deležne ne linča ne zavrnitve, svetovi zanje se ne bodo podirali in »tezeji« zaradi federalnih strasti danes ne bodo ubijali. Najbrž ne bo malo takih, ki bodo žaru ustvarjalnih »feder« iskreno naklonjeni, nekatere pa bodo sprožale zavist drugih »feder«. Mnoge bodo sooblikovale pisane ustvarjalnostrastne kolektive in pri tem zelo verjetno uživale. Brez dvoma pa bodo še vedno tudi nosilke peze ponotranjenih družbenih pričakovanj. Fedra, strastna ustvarjalka, bo vsaj tu in tam zavrtala sama vase, morda do bolečine. Samo sebe bo prebadala z vprašanji, če in komu je kaj odvzela, koga je prikrajšala in kaj je komu odtegnila, ko je svojo strast razpršila. V tem kontekstu preizpraševanja o ženski strasti onkraj meja družbenih pričakovanj morda dobivajo odtenek, drugačen od tistih v kontekstu erotike, ohranjajo pa podobno samoreflektivno ost istih bolečih (samo)preizpraševanj – krivda, sprožanje posledic, prevzemanje odgovornosti, sledenje gonu ali njegovo zanikanje, aktivnost ali potlačitev, samoodrekanje ali samoobtoževanje.
Ali – gremo nemara v drugo smer – opuščanje preizpraševanj in njihovo nadomeščanje z nečim, kar zamoti, da ne boli.
dr. Jerneja Ferlež, predavateljica na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani
(odlomek iz gledališkega lista)