Bjanka Adžić Ursulov je izjemna umetnica, ki nadaljuje žlahtno kostumografsko tradicijo Mije Jarčeva in Alenke Bartlove. Vse svoje življenje je namenila in žrtvovala izključno in samo gledališču. Kot akademska slikarka - kostumografka je vrhunska strokovnjakinja, ki kostumografijo razume predvsem kot dramaturgijo vizualnega. Zato ima v vsakokratnem ustvarjalnem procesu odločilno likovno in tudi dramaturško vlogo, so navedli v sporočilu za javnost po seji vlade.
Je odlična poznavalka zgodovinskih slogov in se z njimi z lahkoto poigrava. Historičnemu kostumu z nonšalantnimi detajli in drznimi kroji dodaja sodoben avtorski podpis. Po drugi strani se rada tudi inventivno poigrava z materiali. Kostume ustvarja iz papirja, kovine, gume, perja, voska in drugih neverjetnih snovi, pa seveda tudi iz najplemenitejših vrst svile, žameta in gabardena.
Ustvarila je več kot 200 gledaliških, opernih in filmskih kostumografij. Je redna sodelavka slovenskih gledališč - SNG Drama Ljubljana, SNG Nova Gorica, Mestno gledališče Ljubljansko, SLG Celje, SNG Opera in balet Ljubljana, Gledališče Koper, Prešernovo gledališče Kranj in drugih.
Njena prisotnost na najprestižnejših evropskih odrih, kot so Comedie-Francaise, Globe Theatre v Londonu, dunajska državna opera, avignonski festival in drugi, pa jo uvršča med vrhunske ambasadorke slovenskega gledališča v tujini. Leta 2019 je prejela Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
Boris A. Novak slovensko literaturo in, širše, kulturo pomembno oblikuje že 40 let minulega stoletja. Čeprav je na oder slovenske poezije stopil še v času, ko so se pesmi na Slovenskem pisale in brale predvsem v skladu z idejno-estetskimi postulati radikalnega, poznega modernizma, je prav z Novakom slovenska poezija našla sladostrasten, tenkočuten in zastrašujoče okreten, imaginativno nebrzdan, pa po potrebi oblikovno tudi discipliniran, prepoznavno individualen glas, ki jo je v pomembni meri pomagal usmeriti na novo pot.
Ta je zlagoma, organsko vodila stran od mestoma že upehanega modernizma, in kažipote, kam vse je mogoče potovati zdaj, ji je postavljala prav Novakova poezija. Kolikor je tu šlo za Novakovo pisanje sonetov, balad, jutranjic in drugih klasičnih pesniških oblik, toliko se je zdelo, da gre zdaj za postmodernizem. Kolikor je tu šlo za Novakov eksistencialno izpostavljeni napor, kako besedam vrniti smisel, lepoto in dostojanstvo, toliko se je zdelo, da gre zdaj za neki obujen simbolizem.
Kolikor je tu šlo za Novakovo popolno nepreračunljivost v tisti igri srca, spomina in veščine, ki je iskanje besede, ki bo vse ljubo, vse minulo, vse neskončno krhko rešila pred pozabo, toliko se je zdelo, da gre zdaj za pesnitev, ki bo prerasla liriko, da bi postopoma, po koščkih, iz enega rodbinskega spomina za drugim, iz ene navidezno male usode za drugo naposled ustvarila veliko fresko slovenskega 20. stoletja. In kolikor je šlo za prevajanje največjih mojstrov svetovne, posebej pa francoske lirike, toliko se je zdelo, da so okna in vrata slovenske poezije zdaj odprta bistveno širše, piše v sporočilu za javnost.
Novak je prejemnik številnih domačih in mednarodnih nagrad. Leta 2018 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo.