MGL, 21. 3. 2011

Valère Novarina na obisku v Sloveniji

Valère Novarina, avtor knjige Govorjeno telo, ki je lani izšla v zbirki Knjižnica MGL, prvič prihaja v Slovenijo. V ponedeljek, 21. marca bo ob 20. uri nastopil v Štihovi dvorani Cankarjevega doma.


Sloviti francoski režiser, igralec, slikar in dramatik bo v duetu s prevajalcem Vladimirjem Pogačnikom v živo izvedel branje svojih besedil, sledil bo pogovor z avtorjem in njegovo dramaturginjo Annie Gay. Ta enkratni dogodek nastaja v sodelovanju Mestnega gledališča ljubljanskega, Cankarjevega doma in Francoskega inštituta Charles Nodier. Vstop bo prost, brezplačne vstopnice so na voljo v blagajni CD.

O KNJIGI:

Valère Novarina
GOVORJENO TELO
Izbor besedil 1989-2009
Knjižnica MGL (153)

Izbor besedil Valèra Novarinaja Govorjeno telo, ki ga je opravil in uredil Primož Vitez, skuša zajeti vse glavne teme avtorjevih del: gledališki jezik, čas in prostor ter igralčevo telo.

V prevodu Petra Petkovška, Vladimirja Pogačnika in Primoža Viteza prvič v slovenskem prostoru predstavljamo poglavitna gledališka in filozofska besedila, ki jih je Valère Novarina (nekatera tudi v obnovljenih izdajah) objavil v obdobju zadnjih dvajsetih let.

Gre za produktivno sintezo besedilnih žanrov, ki meče s tirov, kar je utirjeno: branje ni samo branje, temveč že tudi uprizoritev; uprizoritev pa ni samo gledališki dogodek, temveč tudi mnogostranska (multilateralna) filozofska refleksija sodobnosti.

Uvod v knjigo je prispevala avtorjeva dolgoletna tesna sodelavka, francoska dramaturginja in teatrologinja Annie Gay Waver, spremno študijo pa je napisal umetnostni kritik Rok Vevar.

O AVTORJU:
Valère Novarina (1947) je vsestranska gledališka žival: igralec, režiser, dramatik, slikar in fotograf ter pohodnik. Gledališče je zanj mejno početje, ki mora biti nenehno na robovih, stičiščih in presekih umetnostnih izrazov, izdelano v oscilaciji med vidnim in slišnim, med svetlobo in temo, med teorijo in uprizoritvijo. Je eden najbolj dejavnih filozofov med živečimi gledališčniki.

V Sloveniji je bil doslej skorajda neznan, vendar je tudi v Franciji trajalo razmeroma dolgo, da so njegovo odrsko pisavo sprejeli kot enega od vrhuncev evropskega gledališča na prelomu tisočletij. Leta 2003 so pri založbi Gallimard v prestižni zbirki Poésie objavili njegovo besedilo Le drame de la vie (Drama življenja), leta 2006 so v Comédie-Française v Parizu uprizorili njegovo igro L'espace furieux (Podivjani prostor), leta 2007 pa mu je Académie française podelila prestižno nagrado Grand prix du théâtre.

V knjigi Govorjeno telo, ki je prva tovrstna predstavitev tega vsestranskega gledališkega avtorja na slovenskih tleh, črpamo iz naslednjih njegovih del: Le Théâtre des paroles (Gledališče besed, 1989), Pendant la matière (V času prostora, 1991), Devant la parole (Pred govorom, 1999) in L'envers de l'esprit (Druga plat duha, 2009).

IZ SPREMNIH BESEDIL H KNJIGI:
Gledališče, kakršnega dela Valère Novarina, je hudournik besed, ki so ga sprožile nevihte in se ne pusti ujeti ne v strugo pomena, ne v kakšno izmed utečenih literarnih oblik. Ves čas prehaja k rušenju jezikovnih polj in si dosledno prizadeva zatreti v kali vsakršen poskus, da bi jezik ustalil katero od nastajajočih oblik, stvari, zasnutkov ali idej. Raziskuje resnico, vendar tako, da gre najprej po poti izničenja pomenskih funkcij jezika, nato pa samega sebe izganja iz sistemov jezikovnih reprezentacij. Pisava posega po gledaliških formah, vendar se zadržuje v risbah in govornih variacijah, ritmiziranih v dinamiki dialoga.

Dramska struktura je napadena od znotraj. Fikcija, osebe, prostor in čas se sprevračajo v svoje nasprotje: fikcija se preobrne v pristop k dejanju, resničnost potone v simulakru, pripoved eksplodira v nevezane fragmente, čas in prostor se razdrobita v domišljijska naštevanja fantazijskih datumov in krajev. Osebe se raztopijo v lastnem govoru, v izklicevanju lastnega imena.

Besede so kakor »verboaktivna« jedra, ki s svojim razkrojem proizvajajo neomejeno besedno energijo. Razpadanje besed vbrizgava v »tukajšnjost in zdajšnjost« govora fragmente njihovih morfoloških, fonetičnih in semantičnih preobrazb, temu pa se pridružuje še presežek energije, ki jo besede črpajo iz harmonične rabe v vseh mogočih jezikih. Besede vabijo misel, naj sestopi z uhojenih poti in se zažene v poživljajoči paradoks slepe ulice, v oksimoron in  nesmisel, v neutrudni razcep in nenehni cikcak. Misel naj zasliši tisto, česar beseda ne izreče, in naj ugleda tisto, česar ne vidijo oči.

(Annie Gay, Beseda in meso)



V delu Valèra Novarinaja je torej govor bolj pomemben kot tisto, kar govor sporoča, saj francoski dramatik logiko dogodkovnosti obrne: tu ne gre za to, da bi bil nekdo ali nekaj interpeliran s pozivom Reči in bi se posledično stvorila govorica, ampak da je Reč interpelirana (poklicana) s pozivom govorice. Govorica/ govor je po Novarinaju tisti generični agens, nekakšen pra-virus, ki je sedimentiran v nas kot ugasnjeni motor časa, ki ga pogojuje vžig glagolove gibkosti. Glagol dramo jezika (prostora) odrešuje v dramo govora (časa), anti-snov spreminja v snov: neki mrtvi stalnosti znova zagotavlja živo potencialnost. In gledališče kot medij govora, kakor ga Novarina razume, je predvsem to.

Če strukturalizmi, pa tudi fenomenologija s svojimi različnimi pristopi svoje sheme simbolizacije zasnujejo v smeri od realnosti k simbolnem (četudi poststrukturalizem in sodobne teorije to shemo večkrat sanirajo), Novarina s svojo vzneseno, poetično teoretsko govorico zadevo obrne. Alain Badiou s svojih »Tezah o gledališču«, ki so objavljene v Malem priročniku o inestetiki, pravi: »Gledališka umetnost je nedvomno edina, ki mora dopolniti večnost z deležem trenutnosti, ki ji manjka.« Po Novarinaju to dejavnost opravlja prav govor. Novarinajevo naziranje govora kot dejavnosti, ki penetrira  v inertni večni svet, ga (z)votli in mu s tem zagotovi neko praznino, nič ali smrt, ki so predpogoj njegove živosti, je v resnici prav tista trenutnost, ki jo Badiou konstatira kot bit gledališča. »Stvari govorimo, da bi jih odrešili od mrtve snovi,« pravi Novarina, s tem pa se povezuje Badioujev teorem ontologije, ki pravi, da je »formalno je nemogoče, da bi bilo v vsako situacijo vključeno vse«. Tisto, kar Badioujev teorem ontologije prepozna kot preostanek neke situacije, je Novarinajeva trditev, da je »preko govora snov odprta, prebodena z besedami«, vpisana v čas, ki jo oživi tako, da jo priveže k smrti. S tem gotovost stvari pretvori v negotovost, s katero postanejo potencialne. Ali kot pravi Novarina, čas zagotovi, da »vse je, ne da bi bilo«, vse utegne biti, ne da bi že postalo.  

(Rok Vevar, Novarina in oratoteologija)