Kot je na novinarski konferenci pojasnil umetniški vodja SMG Goran Injac, želijo odpirati razpravo o narodni spravi, ki se mu zdi neizogibna, ker je po njegovem mnenju izjemno pomembna za današnjo družbo. Po njegovih besedah je na različne načine prisotna v vseh postjugoslovanskih državah, sklada se s trenutno politično realnostjo, ki se po državah razlikuje, skupen po njegovi oceni pa je poskus različnih izenačevanj ideologij iz preteklosti z namenom novih konsenzov.
To so po njegovih besedah želeli preizprašati skozi umetnost in predstaviti skozi druge kontekste, lani s pomočjo poljskega režiserja Wojteka Ziemilskega, tokrat z mednarodno uveljavljenima umetnicama in teoretičarkama Marto Popivoda in Ano Vujanović. Kot sta pojasnili, se jima zdi "zgodovinski revizionizem" problematičen, poleg tega sta želeli poudariti nov vidik vojne, ki je zanemarjen. Gre za ženski vidik, ki namesto junaških (moških) zgodb pušča več prostora vsakodnevnemu življenju in čustvom.
Za "umetniško-politično popotovanje po krajinah protifašističnega in komunističnega spomina, ki ga ni strah poetičnosti, čustvenosti, čutnosti in eksperimentalnosti, hkrati pa konceptualno in racionalno zarisuje problem izbrisa teh spominov iz današnje evropske družbe", kot so predstavo opisali v SMG, sta črpali iz dokumentarnega besednega gradiva, kot so dnevniki partizank iz druge svetovne vojne, ter intervjujev z njimi.
Navdihnila ju je ukrajinska pisateljica Svetlana Aleksijevič, ki je s pomočjo intervjujev z udeleženkami druge svetovne vojne iz Sovjetske zveze v dokumentarnem romanu Vojna nima ženskega obraza pokazala drugačno podobo vojne, besedilo za predstavo pa sta ustvarili po pričevanjih in izkušnjah srbske partizanke Sonje Vujanović, ki je preživela Auschwitz, bolničarke v Beli krajini Zore Konjajev in partizanke v Ljubljani Zdenke Kidrič.
Skozi formo filmskega eseja, ki sta jo želeli prenesti v gledališče, sta želeli povezati njihove zgodbe, ki jih bodo na odru interpretirale igralke Damjana Černe, Katarina Stegnar in Vida Rucli kot gostja. Po besedah Katarine Stegnar predstava združuje od videa prek govora do posebnih luči, njena drugačnost pa je tudi v tem, da je dogajanje počasno, da "ne prepričuje prepričanih", ampak zgodbe polaga pred gledalca v obliki "počasnega filma" zato, da bi se jih dejansko dotaknile. Kot je dodala Damjana Černe, ustvarjalke tematike niso želele predstaviti na glasen, ampak na ženski način.
V predstavi bo nastopil tudi pevski zbor, sicer pa je pri njenem nastanku sodelovala številčna ekipa, med drugim irska koreografinja Sheena McGrandles, scenograf Matej Stupica, sodelavka za kostumografijo Slavica Janošević, filmski fotograf Lev Predan Kowarski in svetovalec za montažo Rene Frölke.