Cikel bodo v petek odprli s filmom Damjana Kozoleta Rezervni deli (2003). Film, ki naslavlja tudi danes aktualen problem človečnosti in migrantske krize, je premiero doživel na Berlinalu ter obredel več kot 70 mednarodnih festivalov, Peter Musevski pa je za vlogo zagrenjenega vdovca in tihotapca prebežnikov na Festivalu slovenskega filma prejel vesno za najboljšo moško vlogo.
Musevski se je v tri desetletja slovenskega filma vpisal že sredi 90. let minulega stoletja. Z vlogo Ivana, alkoholika in zlomljenega moškega iz postsocialističnega vsakdana v filmu Kruh in mleko (2001) Jana Cvitkoviča je postal viden obraz slovenskega filmskega novega vala. Njegove poteze - tako vsakdanje, a hkrati tako izredne v njegovi sposobnosti posnemanja okolja - so postavile kanon za vrsto moških likov: obstrancev, iznajdljivih malih ljudi tranzicije, ki hrepenijo po sreči, ob tem pa drsijo v prepad ničevosti in malenkostnosti ter poosebljajo prekletstvo tragične nezmožnosti bivanja, so zapisali v kinoteki.
V filmu Delo osvobaja (Kozole, 2005) je Musevski prav to: človek, ki je ob vstopu Slovenije v EU in obljubi boljšega sveta izgubil vse: delo, ženo, hčerko in samospoštovanje. V filmu Uglaševanje (Igor Šterk, 2005) se v vlogi Petra po dolgih letih zakonskega življenja zave minevanja časa. V Kozoletovih celovečercih Slovenka (2009) in Polsestra (2019) igra večno odtujenega očeta.
Igralčeve raznolike persone se bodo razpirale tudi skozi ostale predvajane filme: Predmestje (Vinko Möderndorfer, 2004), Piran - Pirano (Goran Vojnović, 2010), Zapelji me (Marko Šantić, 2013), Zoran, moj nečak idiot (Matteo Oleotto, 2013), Vsi proti vsem (Andrej Košak, 2019), Playing Men (Matjaž Ivanišin, 2019) in Zastoj (Möderndorfer, 2021).
Kozole, ki je z Musevskim najpogosteje snemal, je o njem zapisal: "Bil je junak delavskega razreda, ki je utelešal tranzicijskega luzerja - Slovenca, ki iz leta v leto samo izgublja: delavske pravice, službo, družino, otroke, dostojanstvo, zdravje. Bil je nekdo, ki je verižno kadil in pil pivo v skoraj vsakem filmu, nekdo, ki se ni znal ali zmogel upreti izkoriščanju, zato so gledalci, ne samo slovenski, v njem vedno znova prepoznavali sebe."
V kinoteki posebej izpostavljajo program šestih kratkih filmov, ki bodo na sporedu 19. januarja. Ti izjemni, a redko predvajani tako študentski kot profesionalni filmi, so zbirka emblematičnih filmskih likov Musevskega: Lojze se je zbudil tako kot ponavadi (Brane Bitenc, 1995), Vizije Evrope (omnibus, Kozole, 2004), Child in time (Maja Weis, 2004), Od električarja z ljubeznijo (Šantić, 2008), Kitajci prihajajo (Vojnović, 2009) in Sezona 90/91 (Vojnović, 2003).
Cikel filmov bo 30. januarja zaokrožil dokumentarni esejistični portret Pero (2023) režiserja Kozoleta, s katerim se ta poklanja spominu na velikega igralca in prijatelja. Ob lanskoletni premieri filma je režiser povedal: "Najprej sem se odločil, da tega filma ne bo. Vendar sem čutil potrebo, da ga vseeno posnamem. Da se z njim poslovim od Perota. Med nastajanjem filma sem spoznaval, da to ni samo film o njem, ampak tudi o meni, o nas, in da ne odhaja samo prijatelj, ampak izginjata tudi družba in svet, v katera smo verjeli."