Po besedah dramaturginje Ive Štefanije Slosar Balada o trobenti in oblaku znotraj okvirne pripovedi o pisatelju pripoveduje zgodbo primorsko tolminske kmetije. Ta pripoved ni le zgodba o Jerneju Temnikarju, starem kmetu in njegovem junaštvu ampak o tem, kaj junaštvo prinese s seboj in kaj za njim ostane.
Prav zato je po njenem mnenju za razumevanje dela pomemben zunanji okvir - pripoved o pisatelju Majcnu, ki poskuša napisati zgodbo o junaku. Že na začetku izvemo, da je Temnikarjeva odprava na ubojstvo belogardistov, ki so se podali ubiti partizane, junaško dejanje. Temnikarju pešajo fizične moči, bori se z notranjimi dilemami, ali naj gre gazit v sneg in poskuša rešiti partizane ali naj ostane doma in dočaka (mirno) smrt. In se odloči oditi. S tem se zaveže smrti. Žrtvuje tudi družino in celotno kmetijo.
Zakaj posledica, ki Temnikarjevo junaštvo pripelje do požiga, preseneti Majcna? Tu se Ciril Kosmač loči od Majcna, ki bi ga lahko sicer ponekod prepoznali kot njegov alter ego. Kosmač ve, da junakov v vojni ni. Majcen še vedno verjame, da lahko ustvari čistega junaka, zato resnični anti-junak v besedilu ni kakšen belogardist, ampak kmet Črnilogar, ki z ženo Črnilogarico gosti Majcna. Pred Majcnovimi očmi (čeprav je ta zaslepljen od svojega ustvarjalnega ognja) se Črnilogar sooča z občutkom krivde, ki ga razjeda, je zapisala dramaturginja.
Za režiserja Žiga Hrena pa je Balada o trobenti in oblaku, kot je zapisal, tudi "zgodba o poletju, o turški kavi in cigaretih, o praznem papirju v pisalnem stroju in o samoprevarah... Je pa tudi zgodba o zimi, o vojni, o nasilju, o razklani družbi in o pogumnih posameznikih. To je zgodba o njihovih družinah, o njihovih domovih in o njihovem strahu... To je zgodba o soočenju s samim sabo. Ta predstava je zame soočenje s samim sabo".
V predstavi igrajo Neža Dvorščak, Alja Krhin, Marko Rafolt in Jure Šimonka. Avtorsko ekipo predstave sestavljajo še scenografinja Karolina Kotrbova, kostumografinja Nina Čehovin, za oblikovanje zvoka skrbita Lucas Carboni Kopše in Hren, za oblikovanje luči Domen Lušin, lektor pa je Martin Vrtačnik.
Po podatkih Slovenskega gledališkega inštituta je bilo to Kosmačevo besedilo v Sloveniji nazadnje uprizorjeno leta 1977, leta 1961 je bil posnet tudi film.
Ponovitev predstave v Mini teatru bo 12. oktobra.