Kot je na današnji novinarski konferenci povedala Eva Mahkovic, zgodba pripoveduje o družini s štirimi otroki, ki živi v Avstraliji v predmestju Adelaide. Dogaja se leto dni, vsak letni čas je bolj ali manj posvečen spremembi, ki se zgodi v življenju enega od otrok.
Kot je poudarila dramaturginja, gre predvsem za zgodbo o odraščanju. Čeprav naj bi bili trije od otrok po svojih letih, stari so od 28 do 34 let, že precej samostojni, so namreč še precej vezani na svojo matično družino. In v letu, ki ga spremljamo, spremljamo njihove postopke osamosvajanja. Lik najmlajše hčerke tudi formalno, s svojimi monologi, uokvirja besedilo, njen proces osamosvajanja pa je po besedah Eve Mahkovic potisnjen bolj v drugi plan.
Besedilo je mešanica realističnih dialogov in zelo poetičnih, liričnih monologov, v katerih otroci, ki se osamosvajajo, reflektirajo spomine na družinsko življenje in v katerih se meša od nostalgije in medsebojnih zamer do obračunavanj s starši, je še povedala.
Drama Kar vem, da je res, ki je premiero doživela leta 2016, je po besedah prevajalke Alenke Klabus Vesel rezultat triletnega procesa, v katerem je šlo za druženje avtorja, šestih igralcev in režiserja. Pripovedovali so si zgodbe iz lastnih življenj, na neki točki pa se je avtor umaknil v samoto in napisal besedilo. Vse vloge so po njenih besedah enakovredne in igralcem ponujajo veliko možnosti, da ustvarijo prepričljive in žive like.
Kot je še povedala, je v drami tudi veliko podobnosti z avtorjevo družino. Vendar, kot pravi tudi sam avtor, drama ni avtobiografska, je pa po besedah Alenke Klabus Vesel najbolj osebna med vsemi igrami, kar je napisal. Nekateri kritiki so Bovellu sicer očitali, da je v drami "preveč drame za eno družino v enem letu", a je sam povedal, da si je tu drznil stopiti iz realizma. Zato lahko dogajanje gledamo tudi, kot da se ne zgodi v samo enem letu, ampak širše, je še povedala prevajalka. Dialoge je označila kot žive in jezik kot briljanten.
Režiser Luka Martin Škof je povedal, da so ustvarili "fino zmes med duhovitim in tragičnim" ter dosegli, da se kulminacija vseh težav, ki je morda res nekoliko neverjetna, znotraj tega, kar so ustvarili, zdi verjetna. Igralci so po njegovih besedah zelo dobro izostrili povezave pa tudi nasprotja med družinskimi člani. Sicer pa je besedilo izjemno močno in bi ga lahko s kakršnokoli premočno režijsko potezo prikrajšal za to, kar je.
Tudi Judita Zidar, ki je prevzela vlogo mame Fran, se je strinjala, da je besedilo tako močno in veličastno, da ekipi ne dovoljuje drugega, kot da pluje z njim. Tjaša Železnik, ki je prevzela vlogo najstarejše hčerke Pip, pa je dodala, da besedilo vsebuje zelo prepoznavne družinske situacije in da bi se zgodba lahko dogajala kjerkoli, še posebej v zahodnoevropskem svetu.
Vlogo očeta Boba je prevzel Boris Ostan, v vlogi otrok nastopajo še Filip Samobor, Voranc Boh k. g. in Klara Kuk (AGRFT). Scenograf je Miha Knific, kostumografka Urška Recer, avtor glasbene opreme Ivan Mijačević, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Boštjan Kos in oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.