STA, 2. 12. 2015

V kranjskem teatru Cankarjeva Lepa Vida in sladka bolezen hrepenenja

V Prešernovem gledališču Kranj bo v petek, 4. decembra, premiera koprodukcijske predstave Lepa Vida po igri Ivana Cankarja v režiji Mihe Nemca. Posebnost igre je po Nemčevih besedah, da so v njej prav vsi liki hrepeneči, vsi so po Cankarju okuženi s to "sladko boleznijo". Velik izziv ustvarjalcem je bilo to hrepenenje prenesti na oder.
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac
Foto: Urška Boljkovac

Predstava prinaša eno največjih slovenskih besedil o hrepenenju in ljudeh na socialnem robu - Cankarjevo Lepo Vido. Lepa Vida je sicer konstantno prisoten literarni motiv slovenske književnosti od Prešernove predelave do danes. Cankar je z njo oblikoval lik, ki brezdomcem tik pred smrtjo pooseblja objekt hrepenenja. Smrt tako izgubi negativen naboj in Vidin odhod od doma je lahko razumljen kot simbol hrepenenja po večnem.

Nemec je povedal, da se ustvarjalci predstave niso podali v nasilno aktualizacijo Cankarjevega besedila, bolj jih je zanimalo gledališko uprizarjanje hrepenenja. Poizkusili so materializirati nedorečen občutek hrepenenja, ki ga je že sam Cankar skušal zaobjeti v Lepi Vidi in drugih delih, pri tem pa je kot vsi simbolisti uporabljal veliko metafor. Nemec je dodal, da že lik iz igre Dolinar reče: "Komaj za vsako deveto stvar je beseda!"

Kljub temačnosti igre, v kateri so junaki postavljeni v brezizhodne situacije, se je Nemec skušal osredotočiti na svetlost, lepoto, resnico in dobroto, ki so vanjo vtkane. Junaki si kljub vsemu želijo zbežati nekam, kjer bi bilo življenje lepše - v paradiž, Lepa Vida v Španijo. A kaj, ko se zdi, da ljudje kar ne morejo nehati hrepeneti. Prav to se zgodi tudi Vidi, je spomnil Nemec: "Ko je stopila na ladjo, se je ustrašila in začela hrepeneti v drugo smer."

Predstava je bila za igralce velik izziv, saj so skušali na odru predstaviti občutek tega hrepenenja, za katerega ni besed. Kot je pojasnil Nemec, so za to, da so dosegli čim večji odrski učinek, uporabili številne gledališke tehnike: "Ta občutek se je vse bolj kopičil onkraj odra, mi pa smo ga skušali ujeti, ga prenesti na oder. Simbolisti bi rekli, da je za tako igro potrebna popolna avtobiografskost. Da odkriješ odnos do samega sebe in svojih hrepenenj in to manifestiraš skozi igro. Želeli smo odpreti dušo, o kateri govorijo simbolisti."

V predstavi igrajo Blaž Setnikar, Borut Veselko, Aljoša Ternovšek, Maja Nemec, Dušanka Ristić, Blaž Valič, Matija Rupel, Luka Cimprič, Alida Bevk, Primož Forte, Tea Vidmar in Zvezdana Novaković. Trije igralci v predstavi nastopajo kot Tisto - tisto nekaj, kar se po besedah simbolistov ne da opisati, para bolezni hrepenenja, ki puhti v zrak, je pojasnil režiser. K celoti igralci prispevajo s tem, da glasovno in interpretativno dopolnjujejo dogajanje na odru.

Sceno v predstavi sta zasnovali Niki Bonetti in Anamarija Cej, kostumografijo podpisuje Bjanka Adžić Ursulov, glasbo skupina Foltin, kot koreografinja pa je pri predstavi sodelovala Leja Jurišić. Predstava je v Prešernovem gledališču Kranj nastala v koprodukciji s SNG Nova Gorica in Slovenskih stalnim gledališčem Trst.