MGL, 18. 1. 2012

V Knjižnici MGL izšla nova knjige Svetlane Slapšak z naslovom Mikra theatrika

Svetlana Slapšak v njej o gledališču premišljuje z zornega kota svojega znanstvenega področja – antropologije antičnih svetov. Mikra theatrika prinaša izbor njenih študij, esejev in kritik.

foto Zaklop

Prvi del knjige se nanaša na naše razumevanje antične drame v njenem družbenem okolju, ki je za današnjega raziskovalca v številnih delih izgubljeno. Poleg spekulacij, vedno novih materialnih kazalcev in novih interpretacij antičnih tekstov, ki se nanašajo na antično gledališče, so pomembna podlaga za razumevanje gledališča tudi z njim povezani miti.

V drugem delu avtorica evocira svoje »ljubezensko razmerje« s slovenskim gledališčem, ki ga spremlja, komentira in problematizira že dolga leta. Njen pogled je tematsko in zgodovinsko arbitraren, gledališko pa usodno »zainteresiran«, usmerjen k vlogi gledališča tukaj in zdaj.

»Gre za osebno prakso, ki ni prepoznavna gledališka kritika in ne strokovno spremljanje, temveč prej zelo oseben konstrukt prostora užitka in tudi utopije: to je moje slovensko gledališče, kamor se zatekam, ko si želim pobegniti od realne Slovenije,« zapiše avtorica.

Spremno besedo h knjigi je napisal Ivica Buljan. V njej objavljamo tudi izbor tematskih kolažev, ki jih avtorica že desetletja dolgo ustvarja kot likovno nadgradnjo svojim tekstom.

O avtorici
Svetlana Slapšak (1948) je doktorica znanosti s področja klasične filologije. Diplomirala, magistrirala in doktorirala je na Oddelku za antične študije Filozofske fakultete Univerze v Beogradu. Na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je predavala na temo balkanskih žensk (1996–2012), na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani pa je koordinatorica dveh študijskih programov (antropologije antičnih svetov in antropologije spolov).

Je glavna urednica časopisa za žensko kulturo ProFemina v Beogradu. Objavila je več kot 40 knjig, več kot 800 člankov in uredila več kot 20 zbornikov. Gostovala je na mnogih evropskih in ameriških univerzah in sodelovala v mnogih mednarodnih znanstvenih projektih. Prevaja iz stare in nove grščine, latinščine, francoščine, angleščine in slovenščine. Pisala je rubrike in komentarje v Književni reči, Teleksu, Vremenu, Peščaniku, od leta 1998 pa objavlja v Večeru.

Je dobitnica nagrade Miloš Crnjanski za knjigo esejev in nagrajenka ameriškega PEN-a.


foto Zaklop
Iz spremne besede
Svetlanina besedila premorejo organsko kakovost. Zadovoljujejo specifično erotičnost. Vsako antično temo zmore povzeti v animalni obliki, zame tako pomembni pri konstruiranju predstave. Gledališko besedilo se mora biti zmožno deleuzovsko kondenzirati v podobo, ki je podoba nekega organizma, živali. Gledališče se po svoje vselej dotika teoloških vprašanj, saj se je pojavilo hkrati s smrtjo Boga. Tragedija je nastala, ko je s prizorišča izginila žival. Vrniti jo na oder pomeni narediti korak nazaj, približanje kritičnemu smislu gledališča. Gledališče, ki predhodi tragediji, pa je otroštvo. To, kar se nahaja zunaj jezika. Predtragično gledališče je vezano na materijo in strah pred materijo. Vezano je na navzočnost ženskega.

Svetlana Slapšak nas uči razumevanja, da je žensko dejanje tisto, ki v stvarnosti zadeva umetniški izraz. Umetnost v predtragičnem gledališču je premogla to privilegirano vez z materjo prek pravkar rojenega telesa in tistega pokopanega, v razpadu. V naši gledališki kulturi bo knjiga Svetlane Slapšak branje, ki bo zapolnilo množico praznin. Njena superiorna erudicija, nagnjenje k opojnemu in odpor do aseptičnega napeljujejo k premišljevanju o tem, kaj vse bi zamudili, če njenega provokativnega diskurza ne bi uporabili kot vabe za občinstvo. Odsotnost polemičnega, razpad kulture dialoga, tem esejem že vnaprej določa, da bodo predmet osamljenega užitka namesto javnih branj ali scenskih predstavitev, v katerih bi se ta besedila tako odlično počutila. Ko nas vpeljuje v antično gledališče, Svetlana poudari, da je bilo del javnega sporazumevanja, izobraževanja in soočanja državljanov z nečim, česar ni mogoče zajeti s formalnimi okviri. Preučuje tudi funkcioniranje mita znotraj performativnih možnosti antičnih besedil, pri čemer nam ponuja kognitivni kanal do zdajšnjih interpretacij antične drame, vendar tudi do popolnoma sodobnih besedil, v katerih lucidno najdeva pravzore.

Ivica Buljan: Atenina falična glava

MGL, 23. 2. 2010
Premiera: Sijoče mesto
SNG Drama Ljubljana, MGL, Mini teater, 9. 5. 2013
3 večeri, 3 gledališča in 3 predstave Ivice Buljana