MGL, 24. 4. 2012

»V gledališču je vse mogoče. To je tisto vznemirljivo.«

Mestno gledališče ljubljansko, Zinnie Harris DLJE OD NAJDLJE, režija Tijana Zinajić, premiera 24. april 2012.
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin
Foto: Barbara Čeferin

Intervju z Zinnie Harris

Zinnie Harris se je rodila 23. decembra 1973 v Oxfordu. Po študiju zoologije v Oxfordu je vpisala in uspešno zaključila še študij gledališke režije na univerzi v Hullu. Velika ljubezen do gledališča je v njej vzbudila željo, da bi se preizkusila še v pisanju dramatike. Po naročilu edinburškega Traverse Theatra je leta 1996 napisala svojo prvo igro By Many Wounds. Njena največja uspešnica je nedvomno igra Dlje od najdlje (Further than the Furthest Thing, 2000). Uprizorjena je bila v več britanskih gledališčih, med drugim tudi v Londonskem narodnem gledališču. To je bil izjemen uspeh, saj je pri 27 letih tako postala najmlajši dramatik oziroma dramatičarka, katere delo si je utrlo pot na oder tega gledališča. Z Dlje od najdlje je navdušila na edinburškem festivalu, prejela tri ugledne nagrade in zaslovela tudi v tujini. Njene igre so še Nightingale and Chase (2001), Solstice (2005), Fall (2008) ..., loteva pa se tudi adaptacij: priredila je Strindbergovo Gospodično Julijo (2006) in Ibsenovo Noro ali Hišo lutk (2009). Piše tudi za radio in televizijo. Ob vsem tem ves čas tudi uspešno režira. Precejšnjo pozornost je vzbudila njena najnovejša igra The Wheel (2011), v kateri protagonistka v iskanju očeta izgubljene deklice potuje skozi vojne v zgodovini. Zinnie Harris danes živi in ustvarja v Edinburghu.

Kaj vas je navdihnilo za pisanje igre Dlje od najdlje?

V naši družini se je že od nekdaj živelo z zgodbo o skrivnostnem kraju z imenom Tristan da Cunha. Moj ded, anglikanski duhovnik, je bil med drugo svetovno vojno kaplan na bojišču. Domov se je vrnil psihično povsem razrvan. Čez čas mu je bila ponujena služba na Tristanu da Cunhi, drobcenem otočku sredi Atlantika. Odločitev je bila tvegana, ampak sklenil je, da se z družino preseli tja. Moja mama je bila takrat stara eno leto, moja teta pa štiri. Na otoku so ostali štiri leta. Najzgodnejši spomini moje mame so vezani na ta odmaknjeni otok. Pri pisanju sem sledila tem včasih nekoliko nejasnim utrinkom iz njenega spomina. Ko so leta 1961 vsi prebivalci Tristana pripotovali v Southampton, jih je šla mama obiskat – takrat je bila seveda že odraščajoče dekle. Mama mi je bila torej v pomoč tako s spomini iz zgodnjega otroštva kot s spomini najstnice. In ko je leta 2000 prišlo povabilo iz Tron Theatra v Glasgowu, naj za njih napišem kakšno igro, sem začutila, da bi mogoče iz vsega tega lahko nekaj ustvarila. Potem je sledila dolga doba raziskovanja. Štiri mesece sem dan za dnem hodila v knjižnico in se trudila izbrskati čim več podatkov, da bi mamine raztrgane spomine iz otroštva povezala z resničnimi dogodki.

Kaj so po vašem mnenju glavne teme te igre?

Ni šlo za idejo, okrog katere bi potem napletla zgodbo, ampak ravno nasprotno; mislim, da sem hotela preprosto dramatizirati zgodbo prebivalcev Tristana. Med razlogi, zakaj se mi je zdela njihova zgodba o izbruhu vulkana in evakuaciji dragocena, je bil gotovo čas, v katerem se dogodki odvijajo – obdobje po drugi svetovni vojni. Življenje mojega deda je, potem ko se je vrnil iz vojne, nekako obtičalo na mestu, vsa njegova razmišljanja so se nenehno vrtela okrog človeškega zla. Na otok Tristan da Cunha se je odpravil z mislijo, da bo v tem preprostem življenju našel zatočišče. Videla sem možnost raziskovati pojma osama in čistost. Ko zdaj gledam nazaj, se mi zdi, da sem hotela ovreči misel, da je osama sinonim za čistost.

Kako ste ustvarili njihov jezik?

Natančno sem raziskala to posebno angleščino, kakršno govorijo na Tristanu. Njihov jezik je povsem samosvoj, nekoliko starinski in z nekaterimi posebnostmi, kakršnih ne najdemo v nobenem drugem britanskem narečju, z besedami iz škotščine, italijanščine, nizozemščine, afrikanščine … Zelo nenavadno je, na primer, kako tvorijo čase. Pri tem pa je prav presenetljivo, da je tristanščina dokaj lahko razumljiva, precej bolj od marsikaterega britanskega narečja. V igri sem seveda uporabila stilizirano narečje, v resnici je veliko bolj kompleksno. Privzela sem le nekaj značilnosti, potem pa gradila okoli njih.

Kako ste zasnovali like v igri?

Bill je bil prvi lik, ki sem si ga zamislila. Svojega deda nisem poznala, ampak Bill ima nekaj, kar je imel tudi on – visoka moralna načela. Žene ga prepričanje, da mora ščititi druge. Bill spoštuje skupnost. Je pa zelo krhek, obremenjen z marsičim. V drugem dejanju je Bill popolnoma drug človek kot v prvem.

Ko sem raziskovala resnično zgodovino otoka, sem naletela na zakonski par z imenoma Arthur in Martha – všeč mi je bilo zvočno ujemanje njunih imen in tako sem si kot Billovo ženo zamislila Mill. Mill in Bill imata oba bogato domišljijo – Mill ima v sebi tisto čudovito otroško domišljijo, hrepeni po nečem več, zanjo je svet tam daleč vznemirljiv. Mill je modernemu svetu naklonjena. V oblikovanju domišljijskih predstav je zelo spretna. Billova domišljija pa je utonila v njegovi potrebi po tem, da ščiti. Ta razlika med njima je trd oreh v njunem odnosu. Bill in Mill očitno nista mogla imeti otrok, vzgojila pa sta Francisa, sina Milline pokojne sestre. Ampak Bill in Francis ne funkcionirata kot oče in sin. Billova zgodba gre navzdol, Millina pa navzgor.

Francis je zelo šibek mladenič. Tisto, kar ga žene, je predvsem želja, da bi sam sebi dokazal, da je mož. In njegovo razmišljanje, da bo to dosegel s tem, da se je vrnil s poslovnežem Hansnom, je zmotno. Bill, Mill in Francis so osrednji trije liki. Če pogledate zgradbo igre, lahko vidite, da igra govori o njih.

Rebecca in gospod Hansen prideta šele potem. Rebecca je ves čas nekje na robu. Zelo je zaprta vase. Nikoli ne izvemo, kaj se je zgodilo z njenimi starši in zakaj živi sama. Skupnost je ne sprejema najbolje. Oba ženska lika sta močni osebnosti; usodo jemljeta v svoje roke.

Gospod Hansen je »spodoben« človek. Naredil je to grozno stvar, zlagal se jim je, ampak tega nekako ni zmogel speljati do konca. Po svoje se malo celo zaljubi v Mill. V življenju še ni srečal ženske, kakršna je ona. O otoku, otočanih in Mill pravi: »Spustil sem vas preblizu. […] Želel sem si imet, kar imate vi. Vse sem si želel imet. Celo vas sem si želel.«

Katera replika v igri Dlje od najdlje vam je najljubša?

Ko Mill reče gospodu Hansnu: »In kaj, če naša cerkev tačas nima strehe, če pôješ, kakor mi na otoku pôjemo, strehe še rabiš ne, ane?«

S številnimi zapletenimi prizorišči ste scenografa postavili pred težko nalogo.

Ravno zato rada pišem za gledališče: zato ker je v gledališču vse mogoče. To je tisto vznemirljivo. Naturalistično pisanje ni zame, moji možgani ne delujejo tako. Zgodbo, ki jo hočeš povedati, poveš s prispodobami, s kakršnimi jo hočeš povedati. Publika je zmožna narediti še veliko več in ti bo prišla naproti. Kot dramatičarka, se mi zdi, moram biti ambiciozna na vseh ravneh.

Intervju s spletne strani www.primeproductions.co.uk. prevedla in priredila Alenka Klabus Vesel.

Povezani dogodki