Tina Kosi, 23. 9. 2011

Utva Antona Pavloviča Čehova

SLG Celje, Anton Pavlovič Čehov UTVA, režija Janez Pipan, premiera 23. september 2011.

foto Jaka Babnik

V prvi verziji Utve nastopajo na prvi pogled prepoznavne osebe iz Čehovovega zasebnega življenja in čeprav so ga bližnji opozarjali na podobnosti med dramskimi osebami in ljudmi, ki so jih poznali, je Čehov menil, da ima pisatelj pravico in celo dolžnost, da vključi v svoje delo, kar mu ponuja življenje. Snov za dramo je našel v svojih ljubezenskih avanturah, v zgodbi družinske prijateljice, učiteljice Like Mizinove, v dogodivščinah prijatelja, znamenitega ruskega krajinarja Levitana (sam sebe je obstrelil zaradi težavne ljubezenske zveze, nekoč je ubil utvo in jo vrgel ljubici pred noge), v aferi s pisateljico lahkotnih novel Lidijo Avilovo, ki mu je še leta pisarila ljubezenska pisma, ga prosila za nasvete glede pisateljevanja ter se mu vsiljevala; nekoč mu je podarila obesek za urno verižico, na katerega je vgravirala stran in številko vrstice iz njegove zbirke črtic in povesti, kjer je pisalo: »Če boš kdaj potreboval moje življenje, pridi in si ga vzemi.«, v preteklosti Suvorinove družine (samomor). Suvorina je Čehov spoznal leta 1885. Bil je ustanovitelj in založnik največjega ruskega časopisa Novi časi, v katerem je Čehov objavljal svoja dela. Moža pa sta postala tudi dobra prijatelja vse do leta 1898, ko sta se sporekla zaradi Drayfusove afere.

Eno izmed vsebinskih izhodišč za nastanek Utve je bila zgodba Like Mizinove, ki je Čehovu na posestvu Melihovo blizu Moskve pogosto delala družbo. Čehov ji je izmenično pisal ljubezenska in posmehljiva pisma. Na primer: »Ljubim vas strastno kot tiger in vam ponujam roko.« (junij–julij 1891), drugič pa spet: »Žal sem že star mladenič, moja ljubezen ni sonce in ne prinaša sreče ne meni ne ptici, ki jo imam rad. Lika, tako vroče ne ljubim tebe. V tebi ljubim minulo trpljenje in svojo zapravljeno mladost.« (27. marec 1892). Ta situacija je Mizinovo begala. Čehov ji je dal tudi neposredno vedeti, da ne misli na resno zvezo: »Plemenita in poštena Lika, brž ko ste mi dali vedeti, da me moja pisma k ničemur ne obvezujejo, sem si oddahnil in tako vam pišem zdaj dolgo pismo, ne da bi se bal, da me bo kakšna teta, ki bo videla te vrstice, oženila s takšno pošastjo, kot ste vi. Tudi s svoje strani bi vas rad pomiril: vaša pisma so zame samo dišeči cvetovi, ne dokumenti! Potemtakem ste svobodni … Bežite čim dlje od mene!« (28. junij 1892). Mizinova je sprevidela, da se Čehov ne bo poročil z njo, zato je začela ljubimkati s pisateljem Potapenkom, ki je začel zahajati na Melihovo. Potapenko je imel prijetno zunanjost, znal je igrati violino in dobro peti. Mizinova ga je pogosto spremljala na klavirju. Čehov ni kazal nikakršnih znakov ljubosumja. Ko se je Mizinova vrnila v Moskvo, si je privoščila razvratno življenje, s Potapenkom je odpotovala v tujino, kjer je zanosila. On se je kasneje vrnil k svoji ženi, Mizinova pa je sama, noseča ostala v Švici. Čehovu je pisala: »Če se ne bojite, da vas bo vaša nekdanja Lika razočarala, potem pridite. Malo je ostalo od nje. Da, teh šest mesecev mi je popolnoma spremenilo življenje. Vendar mislim, da me ne boste obsojali. Zdi se mi, da ste bili zmerom brezbrižni do ljudi, do njihovih pomanjkljivosti in slabosti.« Čehov ni odšel k Mizinovi, tudi na pisma ji ni odgovarjal, kasneje je obnovil svoje prijateljstvo s Potapenkom. Ko se je Mizinova vrnila v Rusijo, ji je kmalu umrla hči, Potapenko pa se je z družino preselil v Sankt Peterburg, da bi se ji izognil. 
Utvo je Čehov pričel pisati leta 1895, čeprav je še nekaj let prej januarja 1887 v pismu trdil: »Dvakrat sem bil v gledališču Korscha in obakrat me je Korsch prepričeval, naj mu napišem dramo. Odgovoril sem mu: prav rad. Igralci zagotavljajo, da bo dobra, saj se znam igrati z živci. Jaz sem mu odgovoril: merci. In seveda: drame ne bom napisal. Jaz pač odločno ne maram imeti ničesar ne z gledališčem ne s človeštvom … No, s slednjim že še!« (pismo Mariji V. Kiseljevi, 8. januar 1887).

Dramatika Čehova je izhajala iz tedanje ruske družbe, v ospredju njegovih dram so eksistencialni problemi posameznikov in odnosi med njimi. Menil je, da mora dramatik prikazovati življenje, kakršno je, brez moraliziranja, in da mora pisati o stvareh, ki jih dobro pozna. Čehov je imel izjemen dar opazovanja, že od otroštva je lahko spremljal najrazličnejše ljudi v očetovi trgovini, nato se je kot zdravnik dodobra spoznal s podeželskim življenjem in problemi na vasi ter z življenjem zapornikov v kazenski koloniji na otoku Sahalin, ves čas se je družil z umetniki: slikarji, igralci, pisatelji ... V drami Utva na podeželsko posestvo prispe igralka Irina Arkadina s svojim ljubimcem, uspešnim pisateljem Trigorinom. Njen že odrasli sin Trepljev je napisal dramski tekst, ki ga želi uprizoriti z mlado Nino. Čehov v samem začetku drame zaobjame tri glavne teme: umetnost, literaturo in gledališče. Trepljev je napisal novo, avantgardistično igro, meni, da je življenje »treba upodabljati ne, kakršno je, in ne, kakršno mora biti, ampak takšno, kakor se kaže v sanjah.« Njegova mati igro označi kot »nekaj dekadentnega«. V ospredju je protest mlajše generacije proti preživelim formam starega gledališča, vendar Trepljev sam v IV. dejanju ugotavlja: »Toliko sem govoril o novih formah, zdaj pa čutim, da sam postopoma drsim v rutino /…/ Da, vse bolj in bolj postajam prepričan, da ne gre za stare in nove forme, ampak za to, da človek piše, ne da bi mislil na kakršne koli forme, piše, zato ker se mu prosto izliva iz duše.« Njegova igra žalostno propade. Čehov pa konflikt med obema generacija postavlja objektivno, tako da ima vsaka dramska oseba svoj prav.

Drug pomemben tematski sklop je ljubezen in ljubezenski trikotniki, ki praviloma niso srečni: Trepljev je zaljubljen v mlado Nino, njej je všeč Trigorin; Medvedenko je zaljubljen v Mašo, ona ga ne ljubi, zaljubljena je v Trepljeva; Arkadina ljubi Trigorina in je ljubosumna zaradi Nine; Trigorin Arkadino prevara z Nino; Polina Andrejevna že leta ljubi doktorja Dorna, ki ji ljubezni ne vrača več …

Trigorin je človek, ki ima uspešno pisateljsko kariero in uspeh pri ženskah. Trepljev ga ne prenese delno zaradi ljubezenske zveze, ki jo ima z njegovo mamo, delno zaradi umetnosti, saj ga ne ceni kot umetnika; presenetljivo je tudi Trigorin sam do sebe izjemno kritičen: »Nikoli si nisem bil všeč. Sebe kot pisatelja ne maram.« O ljudeh pravi, da komentirajo njegova dela: »Da, lepo, nadarjeno … lepo, ampak še daleč od Tolstoja (…) in ko bom umrl, si bojo znanci, ko bojo šli mimo groba, govorili: 'Tukaj počiva Trigorin. Bil je dober pisatelj, a je pisal slabše kot Turgenjev.'« Mlada Nina ga očara in preden odide, ji namigne, kje v Moskvi se lahko srečata. V IV. dejanju pa se izkaže, da je dekle izkoristil in se vrnil v udoben odnos z Arkadino. Arkadina je znana igralka, a ji kariera počasi ugaša. Boji se starosti, njen odrasli sin jo nehote opominja na njeno starost. V odnosu do sina je pogosto nematerinska, ne spoštuje njegovega umetniškega ustvarjanja, ne bere njegovih del, noče mu dati denarja ne za potovanje ne za obleko, po drugi strani pa zna biti tudi skrbna in nežna. Je izjemno skopuška, vendar tudi emotivna. Ko jo Trigorin prosi za svobodo zaradi ljubezni do Nine, ga pretirano hvali, roti, poklekne predenj, mu poljublja roke. Ko Trigorin popusti njenim željam in ga ima spet v oblasti ter ve, da ji ne more uiti, mu dá vso svobodo in mu reče: »Sicer pa, če hočeš, lahko ostaneš. Grem sama, ti pa prideš pozneje …«

Nina se sama imenuje 'utva' že na začetku drame; pravi: »Oče in njegova žena me ne pustita k vam. Pravita, da so tukaj boemi … Bojita se, da bi postala igralka … Mene pa vleče sem k jezeru – kot utvo …« Tudi Trigorin jo primerja z utvo: »Obšla me je ideja … Ideja za majhno novelo: na bregu jezera od otroštva živi mlado dekle, takšna kot vi; rada ima jezero, tako kot utva, in je srečna in prosta, kot utva. Ampak po naključju pride neki človek, jo vidi, in jo iz samega brezdelja pogubi, tako kot to utvo tule.« Nino privlači umetnost, gledališče, literatura. Trigorina občuduje, še preden ga prvič vidi. Trigorin je zanjo usodna ljubezen in to jo pogubi. Po ljubezenski aferi z njim ji umre še dojenček. Postane igralka v provinci, v pismih, ki jih je pisala Trepljevu, se je vedno podpisovala kot 'Utva'. Sanje so se jima uresničile, Nina je postala igralka, Trepljev pa obetaven pisatelj, vendar so se mladostne iluzije razblinile: »Vi ste pisatelj, jaz pa sem igralka … Tudi naju je zajel vrtinec … Živela sem radostno, kot otrok – zjutraj se zbudiš in zapoješ; ljubila sem vas, sanjarila o slavi – pa zdaj? Jutri zgodaj zjutraj moram v Jelec, v tretjem razredu … s kmeti. V Jelcu pa me bojo bolj izobraženi trgovci nadlegovali z ljubeznivostmi. Surovo življenje!« V svojem zadnjem monologu še naprej ponavlja, da je utva in Trigorina še vedno ljubi, celo bolj kot prej.

Čehov je trdil, da se ljudje v vsakdanjem življenju ne ubijajo, ne izjavljajo ljubezni v vsakem trenutku in ne govore patetičnih stvari, temveč da jejo, pijejo in govorijo neumnosti. Pomembni in prelomni dogodki imajo v človeškem življenju le malo prostora, večino časa se ljudje ukvarjajo z vsakodnevnimi banalnostmi. Ljudje v njegovih dramah trpijo, vendar ne naredijo ničesar, da bi spremenili svoj položaj v svetu. Čehov jih izriše v prihajanjih in odhajanjih, igranju tombole, govorjenju vsakdanjosti, zato ker se dogodki tudi v resničnem življenju odvijajo tako. Čehov je kot dober humorist znal vsakdanje drobne življenjske detajle izrisati tudi z obilico humorja in prikazati svet svojih dramskih oseb tako, da se je z velikim črkami zapisal ne le v zgodovino ruske književnosti, temveč tudi med največje dramatike sveta.

Ko je začel pisati Utvo, je pisal Suvorinu: »Zamislite si: pišem igro! Najbrž je ne bom končal pred koncem novembra. Pišem jo z veseljem, čeprav strašno grešim zoper scenska pravila. Komedija, tri ženske vloge, šest moških, štiri dejanja, pokrajina (razgled na jezero), mnogo je pogovorov o literaturi, dogajanja je malo, ljubezni na pretek.« (21. oktober 1895). Ko je igro končal, je Suvorinu ponovno pisal: »Torej, gospod, moja igra je končana. Igro sem začel forte in jo končal pianissimo – proti vsem pravilom dramske umetnosti.  Izpadla je bolj kot novela. Z njo sem bolj nezadovoljen kot zadovoljen in ko prebiram svojo pravkar rojeno igro, sem znova prepričan, da nisem dramatik. Vsako dejanje – štiri so – je zelo kratko. Zaenkrat je le še okvir, zgolj skica za igro in bo podvržena še milijonom sprememb pred naslednjo sezono, a sem kljub temu naročil, naj pretipkajo dve kopiji na Remingtonu (stroj bo hkrati naredil dve kopiji) in vam bom eno poslal. Nikomur je ne smete pokazati!« (21. november 1895). Prijatelji z dramo niso bili preveč zadovoljni, opozarjali so ga tudi na podobnost z živimi osebami, zato je Čehov Utvo predelal; dal jo je prebrati Potapenku, saj je bilo najbolj izpostavljeno ravno njegovo razmerje z Liko Mizinovo, vendar Potapenko ni imel nobenih pripomb.

Krstna uprizoritev je bila v Aleksandrinskem gledališču v Sankt Peterburgu leta 1896. 7. oktobra se je Čehov pridružil ekipi na vajah. Bil je nezadovoljen. Iz študija je izstopila igralka Marja Savina, ker je ugotovila, da ji vloga Nine ne ustreza, zamenjala jo je mlada Vera Komisarževska, na katero je Čehov še posebej računal. Kasneje je postala znamenita igralka. A tudi ona ni mogla preprečiti katastrofe, ki se je zgodila na premieri 17. oktobra. Propad predstave je bil posledica več nesrečnih dogodkov: premiera je bila na isti dan kot dobrodelna predstava z znano komičarko – zato je občinstvo pričakovalo komedijo in so se Utvi posmehovali, predstava ni imela ustrezne scenografije, igralci so imeli premalo vaj in so sproti pozabljali svoje besedilo, publika se je smejala na napačnih mestih, žvižgala in odhajala iz gledališča. Rezultat je bil porazen. To je Čehova zelo potrlo; svoji sestri je napisal grenko pismo, v katerem pravi, da so bili do njega vsi zlobni, omejeni, hinavski in da ni bil zadovoljen s predstavo. Bratu Mihailu je poslal razglednico, na kateri je pisalo: »Igra je propadla in je bila popolna katastrofa. Atmosfera v gledališču je bila napeta, mešanica nerazumevanja in sramote. Zasedba predstave je bila grozna in neumna. Nauk je: ne piši iger.« (18. oktober 1896). 

V pismu Suvorinu, ki mu je očital, da je strahopetec, je Čehov pisal: »V svojem zadnjem pismu si me trikrat ozmerjal s staro babo in strahopetcem. V čem je pomen tega sramotenja? Po predstavi sem večerjal pri Romanovu, potem sem šel v posteljo, kjer sem globoko spal, naslednji dan pa sem se vrnil domov, ne da bi pisnil v protest. Če bi bil strahopetec, bi tekal iz uredništva v uredništvo, od igralca do igralca, živčno moledoval, naj mi prizanesejo, živčno bi vnašal nepotrebne popravke in ostal v Sankt Peterburgu dva ali tri tedne, hodil gledat svojo Utvo, se razburjal, potil mrzel pot, se pritoževal. Sam si mi rekel, ko si bil z mano noč po predstavi, da bi bilo zame najbolje, da grem stran. Naslednje jutro sem od tebe dobil pismo s pozdravi za slovo. V čem je tukaj strahopetnost? Ravnal pa sem tako preudarno in hladnokrvno kot moški, katerega snubitev je bila zavrnjena in mu ne preostane drugega kot oditi. Da, moj ponos je bil ranjen, ampak to ne pomeni, da so se mi sesula nebesa; pričakoval sem neuspeh in sem bil nanj pripravljen, kar sem ti iskreno povedal že prej. Doma sem spil ricinovo olje, se umil z mrzlo vodo in zdaj se lahko lotim nove igre.« (22. oktober 1896).
Toda že na ponovitvi 21. oktobra je bilo občinstvo navdušeno. Kasneje so Utvo z velikim uspehom uprizorili v znamenitem moskovskem gledališču MHAT v režiji Konstantina Sergejeviča Stanislavskega, ki je igral tudi lik Trigorina, ob njem je Olga Knipper (kasneje Čehovova soproga, s katero se je poročil leta 1901) igrala Arkadino, Vsevolod Meyerhold pa Trepljeva.

17. decembra 1898 je bila premiera. Po prvem dejanju je bila v dvorani najprej nekaj trenutkov smrtna tišina, nato pa se je razlegel bučen aplavz. Nemirovič-Dančenko je opisal, da se je v gledališču zgodilo, »... kar se zgodi enkrat na več deset let: tišina, grobna tišina v dvorani in na odru. Tam so bili vsi kot okameneli, tu še niso razumeli … To je trajalo kar nekaj časa. Na odru so iz tega sklepali, da je doživelo prvo dejanje takšen polom, da se ni našel niti en prijatelj, ki bi zaploskal. Igralce je od živčnosti grabil krč, podobno kot pri histeriji. Nenadoma pa, kot da je počil nasip, kot da je treščila bomba: razleglo se je oglašujoče ploskanje. Ploskali so oboji: prijatelji in sovražniki.« (Nemirovič-Dančenko: Iz preteklosti). Čehov se premiere zaradi bolezni ni mogel udeležiti, saj je že prej odpotoval na Jalto. Po uspehu Utve v MHAT-u so Čehova začeli množično uprizarjati po vsej Rusiji in kasneje po vsem svetu.

V Slovenskem ljudskem gledališču Celje bo prvič v Sloveniji odigrana daljša, necenzurirana verzija Čehovove Utve iz leta 1895.

Viri in literatura:

  • Hristić, Jovan: Čehov dramski pisac. Novi Sad: Prometej, 1994.
  • Barricelli, Jean-Pierre: Chekhov Great Plays, A Critical Anthology. New York & London: New York University Press, 1981.
  • Whyman, Rose: Anton Chekhov. London & New York: Routledge Taylor & Francis Group, 2011.
  • Melchinger, Siegfried: Anton Chekhov. New York: Frederick Ungar Publishing Co, 1972.
  • Gottlieb, Vera, Allain, Paul ur.: The Cambridge Companion to Chekhov. Cambridge: University Press, 2000.
  • Finke, Michael C.: Seeing Chekhov. Life and Art. Ithaca in London: Cornell University Press, 2005.
  • Chekhov, Mikhail: Anton Chekhov. A Brother's Memoir. Združene države Amerike: Palgrave Macmillan, 2010.
  • Čehov, Anton Pavlovič: Češnjev vrt. "Kronološki pregled življenja in dela Antona Pavloviča Čehova." Ljubljana: DZS, 1998.
  • Troyat, Henri: Čehov. Ljubljana: Znanstveno publicistično središče, 2001.
  • Figes, Orlando: Natašin ples. Kulturna zgodovina Rusije. Ljubljana: Studia Humanitatis, 2009.
  • http://de.wikipedia.org/wiki/Anton_Pawlowitsch_Tschechow. 20. 12. 2010.

 

Čehov, Janez Pipan, SLG Celje

Povezani dogodki

Tina Kosi, 28. 11. 2014
Vorkšop na Moljera
Tina Kosi, umetniški vodja SLG Celje, 10. 4. 2007
Gledališče ni kino, kjer ješ kokice in glasno komentiraš dogajanje