Emanat, 21. 5. 2011

Umrla Živa Kraigher

Sporočamo žalostno vest, da je 19. maja 2011 v 91. letu starosti umrla plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja Živa Kraigher.


Živa Kraigher (1920-2011), plesalka, koreografinja in plesna pedagoginja, je plesno pot začela v Plesni šoli Meta Vidmar že pri petnajstih letih in nastopala v produkcijah plesne šole leta 1936, 1938 in 1940. Medvojno obdobje je Živo Kraigher deloma odtrgalo od plesa, a se je z njim ponovno začela ukvarjati leta 1951, ko je Meta Vidmar ponovno odprla svojo privatno plesno šolo. Leta 1953 je v SNG Drami v okviru produkcije šole nastopila z znamenito avtorsko solistično študijo Borba poimenovano tudi Upor, ki predstavlja izpoved o doživljanju NOB (in je začela nastajati že leta 1942) nato pa je leta 1954 zapustila Metino šolo, pripomogla pa je da so to prvo plesno šolo Mete Vidmar istega leta podržavili. Leta 1956 je Živa Kraigher (za Marto Paulin-Brino in Marijo Vogelnik) prevzela tečaje ritmike in plesa v Centru za estetsko vzgojo pri Pionirski knjižnici ter nadaljevala svoje plesno šolanje na poletnih tečajih Mary Wigman, Gret Palucci in Karin Waehner. S prevzemom vodstva v Centru za estetsko vzgojo je Živa Kraigher sistematičnim pristopom organizirala ritmično-plesne tečaje in izgradnjo Oddelka za izrazni ples (sprva v Pionirski knjižnici in nato v Zavodu za glasbeno in baletno izobraževanje) ter skrbela za javne nastope (šolske produkcije in predstave) in sodelovanja pri različnih kulturnih prireditvah, s čimer je ustvarila kontinuirano pristnost šole v javnosti in ohranjala, nadaljevala in skrbela za plesno dejavnost številnih generacij v poznih 50. in nato v 60 in 70. letih. (Na Oddelku za izrazni ples je Živa Kraigher pričela graditi svoj sistem plesne vzgoje, sodobnega plesnega šolanja in umetniške nadgradnje. Njena želja je bila, da bi oddelek prerasel v profesionalno šolo. Že leta 1964 je pripravila učni načrt, ki ga je Zavod za šolstvo SRS sicer sprejel, vendar kljub njenim prizadevanjem in kasnejšim naporom somišljenikov do ustanovitve profesionalne šole za sodobni ples ni prišlo vse do izteka stoletja. Vztrajnost mnogo mlajših strokovnjakov pa je vendarle obrodila sadove: s šolskim letom 1999/2000 je stekel program umetniške gimnazije-modul sodobni ples v sklopu Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije v Ljubljani.)

S Skupino oddelka za izrazni ples, v katero je vključevala najboljše plesalke in plesalce iz svoje šole, je bila Živa Kraigher kot koreografinja pomembno prisotna na slovenskih odrih. Poleg skrbi za vsakoletne javne produkcije je veliko tudi sama koreografirala in sčasoma izoblikovala svoj slog "okrogle linije" in v obdobju med letoma 1960 in 1989 ustvarila številne koreografije, ki so našle svoje mesto tudi na Baletnem bienalu, prvič leta 1962 z Večerom sodobne plesne umetnosti. Poezija in ples. Živa Kraigher je s skupino leta 1967 je ustvarila eno svojih najbolj popularnih koreografij Vodnik skozi orkester na istoimensko delo angleškega skladatelja Benjamina Brittena in je bila prvič predstavljena na televiziji (v režiji Balbine Battelino- Baranović) in v naslednjih letih še na drugih prireditvah. Med ostale pomembnejše koreografije sodijo še: Fontessa (Modern Jazz Quartet), Concertino za harfo in godala (Z. Ciglič), koreografska bajka Aska in volk (M. Strmčnik) iz leta 1971, Tri etude (J. Matičič), Atom Heart Mother (Pink Floyd) ter prispevek k prireditvi Hommage Meti Vidmar (1989) z rekonstrukcijami nekaterih plesov in z novo koreografijo Balada v G-molu (F.Chopin). Poleg predane plesne pedagoške dejavnosti in koreografiranja se je Živa Kraigher ukvarjala tudi s pisanjem plesnih in baletnih kritik, ter leta 1962 napisala tudi prvo slovensko knjižico Razvoj plesne umetnosti. Leta 1973 je Živa Kraigher s skupino znanih imen slovenske kulturno umetniške scene (Marija Vogelnik, Lojzka Žerdin, Alenka Gerlovič, Breda Kroflič, Dora Gobec, Matija Tercelj, Niko Goršič …), kakor tudi skupaj s takratnimi svojimi zrelejšimi študentkami (Jasna Knez, Neja Kos, Gordana Schmidt, Daliborka Podboj, Silva Ross idr.) sodelovala, soustvarjala in botrovala pri ustanovitvi posebne plesne skupine Studio za svobodni ples, ki so ga leta 1973 ustanovile kot društvo in predstavlja prvi poskus samostojne plesne skupine izven šolskega sistema. Po 1989, ko je Živa Kraigher svojo pedagoško in koreografsko kariero zaokrožila s prispevki k prireditvi Hommage Meti Vidmar, se je lotila zgodovine NOB. Z njej lastno natančnostjo in doslednostjo je nastalo 800 strani pričevanj iz druge svetovne vojne.

Živa Kraigher je praktično do zadnjega daha bila povezana s sodobno plesno sceno, ne le v rednih kontaktih s svojimi učenkami, ampak je še v četrtek 12.5. zaključila zadnje poglavje svoje plesne bibliografije, kjer je  gotovo sistematično in z njeno značilno natančnostjo obdelala in dokumentirala svojih 50 let aktivnega delovanja in ustvarjanja na sceni slovenske plesne sodobnosti.

Studio za svobodni ples Ljubljana je bil konstituiran na prvem občnem zboru 27.8.1973, uradno je bil registriran in začel delovati jeseni istega leta. Njegova pobudnica je bila koreografinja in idejna voditeljica Živa Kraigher. Na takratnem občnem zboru so bili prisotni: Lojzka Žerdin, Alenka Gerlovič, Breda Kroflič, Dora Gobec, Pajk Milan, Matija Tercelj, Majda Šlajpah-Miović, Matjaž Schmidt, Gordana Schmidt, Andreja Gjud in plesalci: Mojca Kregar, Zvezda Novak, Jasna Knez, Jure Bernik, Eva Scagnetti, Cvetka Demšar, Staša Briški, Mira Simon, Jerneja Lenard/Neja Kos in Daliborka Podboj. Živa Kraigher je bila ustanoviteljica prvega plesnega društva na Slovenskem – Studia za svobodni ples in njegov umetniški vodja vse do leta 1975, ko so na občnem zboru Studia za svobodni ples izvolili za predsednico Upravnega odbora Daliborko Podboj, za nov Umetniški svet – Umetniško vodstvo Studia pa plesalke Jasno Knez, Nejo Kos, Gogo Schmidt, Silvo Ros in Daliborko Podboj. Daliborka Podboj je kot plesalka, koreografinja in organizatorka/koordinatorka vodila Studio vse do leta 1997 in bila na  plesni ustvarjalno aktivna do leta 1989. Studio za svobodni ples je v sedemdesetih in osemdesetih letih s svojimi plesnimi raziskavami in predstavami vnesel na slovenske odre ter v druga kulturna okolja duha svetovne plesne avantgarde in postmodernizma ter prispeval k pripravi tal za rojstvo profesionalne plesne scene, ki je zaživela z ustanovitvijo prve profesionalne plesne skupine Plesni teater Ljubljana (PTL) leta 1984. Kar nekaj članov PTL, kot Sinja Ožbolt, Marko Mlačnik, Tanja Zgonc, Andreja Obreza, Silvo Zupanc pa tudi oba njegova ustanovitelja Ksenija Hribar in Damir Zlatar Frey so pred tem tako ali drugače sodelovali tudi v Studiu. V določenih obdobjih Studia za svobodni ples so v njem avtorsko koreografsko delovale še Lojzka Žerdin, Silva Ross, Jasna Knez, Daliborka Podboj, Neja Kos, Goga Schmidt in Damir Zlatar Frey, s katerim je nastalo nekaj odmevnejših predstav (Dinarske skice, Jankobi mila, zaman je šepet, Lenora, Tri euritmijske skice…).

Vir: http://www.emanat.si/ProjectDetail.aspx?ProjectId=108

Video:

http://www.youtube.com/watch?v=J6fLR-2miJY

http://www.youtube.com/watch?v=9BNPDNIe8Bk

http://www.youtube.com/watch?v=bMlLdYibN3U

 
Povezave:

http://www.delo.si/clanek/98888

 

Zavod Emanat, 14. 12. 2010
Transmittance
Emanat, 21. 3. 2013
Pred-premiera 13: Lastna soba