Eva Jagodic, 15. 10. 2014

»Tukaj točimo pivo, pa mirna Bosna.«

Mestno gledališče ljubljansko in Gledališče Koper, Colin Teevan ŠVEJK, režija Jaka Ivanc, premiera 15. oktober 2014.

Foto: Jaka Ivanc

Na eni strani se vedno glasneje šepeta o tretji svetovni vojni, na drugi strani pa se Evropska unija ukvarja s predpisi, kakšna sme biti maksimalna moč sesalnika za prah, ki ga uporabljate doma, in poskuša v svojo zakonodajo implementirati prepoved ukrivljenih kislih kumaric. Ker je ravna kisla kumarica edina kisla kumarica, ki je prava. In ker je seslanika za prah, ki je močnejši od 1600 W vsekakor bolj nevaren in škodljiv kot katero koli orožje, ki že poka ali pa bo vsak hip začelo pokati po Evropi in drugod. Tako misli Evropska unija. In ta skrbi za svoje državljane. Torej če tako reče Evropska unija, potem to tako je. In kdo smo mi, da bi jiugovarjali? Kaj pa vemo, se morda spoznamo na te stvari, morda vemo, kaj je dobro za nas? Nikakor. A kaj, ko si ljudstvo tega ne pusti vtepsti v glavo. Včasih je ši bilo pokorno, pridno, poslušno, potem pa se je izprevrglo. Edini zvesti državljani ostajajo tisti, ki so se od preveč zdrave pameti že davno pobebavili. »Pokorno javljam, gospod, da sem bebec,« so Švejkove besede, ki so včasih še edine smiselne. Bebcu pač nikoli ni hudega, bebec nikomur ne stori žalega, le uboga in kima. To je kot tisti »samo pričaj jes, jes«, ki so nas ga učili, ko smo bili še majhni in smo kakšno ušpičili. Bolj ko si znal molčati, blažja je bila kazen. Čim pa si kakšno bleknil, so poskrbeli, da si to še tisti hip obžaloval. Tako so nas učili. A potem smo odrasli. Izkušnje naredijo svoje, leta tudi, in nekaterim je stopilo v glavo, da bi lahko delali drugače. Da ne rabijo več instance, ki bi jimpredpisovala, kakšno zelenjavo naj jedo in s čim naj pospravljajo svoj ljubi, s kreditom kupljeni domek. Od tu dalje obstajata le še dve možnosti: ali si tisti, ki narekuje, ali pa tisti, ki mu je narekovano. In vse je odvisno od tega, kako prepričljiv si. Kajti ni važno, ali si res boljši, hitrejši, pametnejši, ali prav res imaš več pravic, važno je le, da ljudje v to verjamejo. »Resnica se ne skriva pod dejanji in junaštvom, temveč v tem, kako se o njej poroča.« Svet je tako preprosto zastavljen.

In preprosta so pravila, po katerih deluje. Zlasti v vojski. Ker kaj pa je drugega naš ljubi Švejk kot zvest, pokoren vojak. Vsak pravi vojak se zaveda, da ima nadrejeni vedno prav, vsak pravi vojak ve, da o nadrejenem ne gre dvomiti in da je treba vedno le storiti, kar ti je ukazano, pa bo vojska močna in očetnjava varna. Če želi nadrejeni za kosilo prepelico, jo bo dobil, pa četudi je bila prepelica še pred trenutki kanarček. Ali če se mu milo stori in si zaželi pudlja, ki mu bo za družbo, se bo tako zgodilo, pa četudi bi teoretično lahko rekli, da gre v resnici za mešanca med terierjem in pomeranskim špicem. In ko nadrejeni ne zmore več ugoditi svoji ljubici, medtem ko na eni strani sam leze izpod rjuhe, na drugi strani pod rjuho k tej zahtevni dami že leze zvesti vojak, ki pred očmi nima drugega cilja kot sreče tistega, ki mu služi. Vse, da se le vzdržuje disciplina. Te nam dandanašnji vsekakor manjka. Nekoč so nam zaupali in si rekli »Se bodo že znašli, uspelo jim bo.« ter nam dali proste roke. Le da se je to izkazalo za slabo odločitev in ravno zadnji hip so še vskočili, da nam pokažejo našo zmoto ter nas podučijo o krivih kumaricah, ki smo jih stoletja jedli v nevednosti, da niso prave. Upati kaže le, da se po vsej tej muki, vsem tem trudu ne bo od nekod vzel nekdo, ki bo dokazal drugače. Ali ki je že slišal za nekoga, ki lahko dokaže drugače. Kot Švejk, ki za vsak problem pozna vsaj dve rešitvi in vsako lahko podkrepi vsaj s tremi praktičnimi primeri, ki kažejo, da je res tako. Bi med tem, ko bi glodali prave, ravne kumarice, torej le prikimavali, kako da so boljše od tistih nepravih, ali bi se morda spomnili na tisto štorijo iz leta 1820, ko se je v Salemu v New Jerseyju polkovnik Rober Gibbon Johnson sredi glavnega trga začel basati s paradižniki le zato, da bi ovrgel do tedaj veljavno prepričanje in dokazal, da ne gre le za užiten, pač pa tudi zelo okusen sadež? Takim, kakršen je bil omenjeni polkovnik, bi vsekakor težko rekli zvesti in pokorni vojaki. S svojim drznim uporništvom izpodbijajo uveljavljeno disciplino, to pa nikakor ne more biti dobro. A saj je človek tako narejen, da ve, kje mu je mesto. In četudi mu je dana svoboda, bo prehodil hribe in doline, da le najde spet svojega gospodarja. Pa takšen ni le Švejk, ki je deklarirani bebec in zvesto sledi oberlajtnantu Lukašu, četudi je ta upal, da se ga je znebil in bi naš zvesti, pokorni vojak imel možnost, da se iz vojaka spet prelevi v bebca, ki pri gospodu Palivcu v krčmi sreba svoje velkopopoviško. Številni narodi so se stoletja borili za svobodo, številni se borijo še danes. A svoboda je, kot bi šel v kino in ob filmu namesto pokovke grickal koščke piščanca, pomočene v sladko-kislo omako. Ne sprašuješ se, ali je bolje ali ne, veš le, da je drugače pa že bežiš nazaj k tistemu varnemu, poznanemu, predpisanemu. Pa četudi že v začetku nisi maral pokovke, ker se ti zatika med zobmi in te od preveč masla boli želodec. In tako se narodi, kot je naš, po stoletjih truda vendarle osvobodijo zgolj zato, da se lahko pridružijo skupnosti držav, ki jih bo učila, kaj je prav in kaj narobe, in ki se v času krize ukvarja s kumaricami in sesalniki za prah. Prav res, svet je tako preprosto zastavljen in tako preprosta so pravila, po katerih deluje.

In prav zaradi svoje premišljenosti, prav zato, ker mu je bilo že davno jasno, po kakšnih pravilih deluje ta naša skupnost, je Švejk še danes junak. Zaveda se, kje tičijo zanke, in se jim uspešno ogiba, glavo pa nosi ravno dovolj sklonjeno, da ne izstopa. Tiste bilke, ki na polju najviše rastejo, pač prve požanjejo. Da, Švejk je junak preprostega človeka. Njegova zgodba se začne in izteče povsem preprosto – v krčmi, ob vrčku piva. Vrček piva je sploh zdravilo za marsikaj, pomaga zlasti proti glavobolu ob misli na vsakdanje skrbi. Vrček piva je lahko najboljši prijatelj, zvesti svetovalec, lahko je roka sprave ali večerna sprostitev. Tudi vrček piva je včasih junak. In Švejk, tako kot mnogi drugi, prisega na vrček piva.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1317 Kb)

Povezani dogodki

Eva Jagodic, 26. 10. 2018
To delam zate