Ana Kržišnik Blažica, 12. 4. 2018

Pogovor z Jašo Kocelijem: Trojanke – vest Evrope in Bližnjega Vzhoda

SNG Nova Gorica, Evripid TROJANKE, režija Jaša Koceli, premiera 12. aprila 2018.
Foto: SNG Nova Gorica / Mankica Kranjec
Foto: SNG Nova Gorica / Mankica Kranjec
Foto: SNG Nova Gorica / Mankica Kranjec
Foto: SNG Nova Gorica / Mankica Kranjec
Foto: SNG Nova Gorica / Mankica Kranjec
Foto: SNG Nova Gorica / Mankica Kranjec

Jaša Koceli je gledališki režiser, ki je končal študija sociologije in gledališke režije na Univerzi v Ljubljani. V zadnjih štirih letih je zrežiral enajst profesionalnih predstav v različnih slovenskih gledališčih. Nazadnje je leta 2017 postavil svojo prvo opero Julka in Janez v SNG Opera in balet Ljubljana in predstavo za mlade Male kraljice v Lutkovnem gledališču Ljubljana. Leta 2016 je v SNG Drama Ljubljana režiral dramo Pomona in v Lutkovnem gledališču Ljubljana glasbeno predstavo Neli ni več. V letu 2015 je v Anton Podbevšek Teatru postavil ikonično slovensko besedilo Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma in v BiTeatru predstavo s Sapfino poezijo Lezbos. Dva projekta je zrežiral v Mestnem gledališču ljubljanskem, poseben pečat je pustil v gledališču Glej s tremi predstavami. Kot asistent je sodeloval z režiserji Dušanom Jovanovićem, Janezom Pipanom, Ivico Buljanom in Tomažem Pandurjem. Soustvarjal je sodobni baletni predstavi v SNG Opera in balet Ljubljana: Simfonija otožnih pesmi in Meso srca. V SNG Nova Gorica ustvarja prvič.

Večkrat praviš, da imaš zelo rad Mediteran. Kje si se okužil z njim? Videti si pa zelo severnjaško?

Že petnajst let redno zahajam v Grčijo, prepotoval sem tudi lep kos Bližnjega Vzhoda. Odprtost, velikodušnost, prijaznost, radovednost, humor, vsega sem se učil na jugovzhodnem robu Evrope in malo čez. Po duši sem Mediteranec, ja, čeprav sem videti bolj s severa Evrope. Ljudje na jugu se dotikajo, ko se pogovarjajo, gledajo se v oči, njihov smeh je glasnejši, njihova ljubezen do življenja otipljiva, pretiravajo in dramatizirajo, v njih je privlačni kaos. Med njimi se počutim bolj živega.    

V Siriji in Egiptu si bil tudi turistični vodič. Kaj te tam najbolj privlači, kakšen je tvoj pogled na »vzhodnjake«?

Evropa je bila feničanska princesa; Zevs jo je ugrabil in jo odpeljal na kontinent, ki ga je poimenoval po njej. Skozi današnje geografske oči bi torej lahko rekli, da je bila Evropa Libanonka. Od nekdaj me je zanimalo dojemanje Vzhoda kot nečesa Evropi tujega, celo napadalnega in nevarnega. Do tega dojemanja sem instinktivno razvil dvom in ga potem s potovanji okrepil v odpor. Veliki šum v razmerju med Evropo in Bližnjim Vzhodom je nastajal skozi stoletja, največ pa so k njemu prispevale križarske vojne in odkritje Novega sveta, ko se je zanimanje Evrope premaknilo od Mediterana k deželam onkraj Atlantika in je nato pozabila na svoje korenine. Nekje v preteklosti so se izgubili ključi skupnih vrat, skozi katere so naši predniki hodili in se srečevali. Ta vrata predstavlja Bizanc, cesarstvo, ki je več kot tisočletje v sebi nosilo dediščino Grkov, Rimljanov, Feničanov, Egipčanov, v njem so se prepletala bogastva različnih kultur in jezikov. Mislim, da je marsikateri odgovor na vprašanja današnjih razlik med Zahodom in Vzhodom skrit v bizantinskih labirintih. Uničenje te velike države je pomenilo konec tisočletja dolge neprekinjene povezave med obema svetovoma in začetek gradnje Evrope, ki je samozadostna,  natančneje – samozaverovana, in gleda na svet po svojih merilih. Bližnji Vzhod je nekaj najbolj čudovitega, kar obstaja na našem planetu. Koncentracija duhovne moči, ki se je tam sprožala, je neizmerna. Kruto je, da ljudje na tem koščku sveta preživljajo tako težke čase. Politični interesi so neizprosni.

Ali si tudi Trojanke izbral iz ljubezni do tega dela sveta, če vprašam drugače, kako Trojanke umeščaš v svoj režijski credo?

Trojanke so me nagovorile z umetniške plati. Med branjem in po njen sem imel intenzivno vizijo predstave, močan preblisk, kjer se mi je vse podzavestno zlilo in sem začutil veliko željo in potrebo po uprizoritvi. Vesel in hvaležen sem, da se je to branje ujemalo z dogovarjanjem za projekt, da je umetniški vodja Marko Bratuš v ideji prepoznal potencial in dal zeleno luč za projekt. Tak potek dogodkov je za režiserja idealen in se ne zgodi velikokrat, ko pa se, ti da krila.

Trojanke v Sloveniji še niso bile uprizorjene. Ali je za to potreben poseben pogum, saj so označene kot totalna tragedija – se pravi tragedija, kjer lahko z lučjo iščemo žarek upanja, pa ga ne bomo našli? Kaj v tej totalni grozi te najbolj nagovarja?

Kot drama so Trojanke težko uprizorljive. Zelo malo je dogajanja, ni zgodbe, ki bi vodila naprej, malo je dogodkov, ni razvoja likov. Na začetku vlada stanje obupa, ki se nato skozi čas samo še poglablja. Rekel bi, da veje iz teksta radikalna žalost. Izguba na izgubo, konec civilizacije, trpljenje, izbris identitete ... Kljub temu sem v besedilu videl izjemno priložnost, saj mislim, da je lahko žalost izrazito ekspresivna in da je to možno doseči preko glasbe. To nas vrača v misel antične tragedije, ki je bila mešanica govora, petja in igranja. Glasba transformira doživetje in odpira emotivna vrata v nas. V tem sem videl priložnost, da poskušamo ustvariti svet, ki bo s svojo intenzivnostjo nagovoril naša srca in vest. Blizu mi je misel, da so Trojanke oratorij in ne drama.

Besedilo je izredno aktualno: begunska kriza, razsežnosti trenutnih vojn … Ali je bil to tudi razlog za uprizoritev?

V resnici ne razumem, zakaj Trojanke v vseh letih begunske krize v slovenskih poklicnih gledališčih niso bile uprizorjene. Troja obstaja. Troja je Sirija, Irak, Palestina. Troja je danes. V tem trenutku je po svetu največ beguncev v zgodovini človeštva, več kot šestdeset milijonov. Vsake tri sekunde nekdo na novo postane begunec. Kot prebivalci Slovenije in Evrope smo soodgovorni za pomoč ljudem v stiski. Svet je preveč prepleten, da bi se ignorirali med sabo. Tudi mi smo v preteklosti potrebovali pomoč in jo bomo še kdaj. Naša država se je medlo vključila v pomoč, rekel bi, da je prej oteževala kot spodbujala pomoč ljudem, ki so jo potrebovali. Gesta Angele Merkel, ko je Nemčija sprejela veliko število beguncev, bo po mojem mnenju našla svoje mesto v učbenikih prihodnosti kot veliko politično in človeško dejanje.

Kaj te najbolj priteguje pri Evripidu? Kako, da si izbral prav to njegovo delo, sploh ker je to tvoja prva režija antične drame?

Ukvarjal sem se že z verzi pesnice Sapfo v predstavi Lezbos, tako da mi antični verzi niso čisto tuji. Priznati sicer moram, da sem dolga leta občutil distanco do antičnih dram, bral sem jih, a me niso neposredno nagovorile. V zadnjih dveh letih se je nekaj premaknilo, kot da bi se odprla neka vratca v meni, in srkam jih na novo. Evripidovi verzi imajo izjemno moč, iz vaje v vajo me prevzemajo. Zdi se mi, da zadenejo prav v žilo in krepijo mojo vero v moč poetične besede. V antičnih Atenah so ljudje prvič začeli graditi javni diskurz, tudi s pomočjo poezije. Ponosen sem, da se lahko ukvarjam z gledališčem, ki ima svoje začetke v samem nastanku koncepta države in javnega. Leta in leta sem med vodenjem gledal in kazal razrušeno Dionizovo gledališče na južnem pobočju atenske akropole, kjer so nekega dne, skoraj dve tisočletji in pol nazaj, prvič in za dolgo časa zadnjič uprizorili Trojanke. V čast mi je, da imam možnost posredovati delček svetovne kulturne dediščine v slovensko okolje.

Poleg skrbno izbrane zasedbe naših igralcev, z Marjuto Slamič v glavni vlogi, ob Patrizii Jurinčič Finžgar, Arni Hadžialjević in Ani Facchini, v uprizoritvi sodelujejo še zanimivi sodelavci … z nekaterimi stalno sodeluješ, nekatere si povabil ekskluzivno za ta projekt …

Za gledališče je zelo zdravo, da v njegovo kolesje vstopajo ljudje, ki v osnovi delujejo zunaj njega, saj s sabo prinesejo novo energijo, svež pristop k ustvarjanju predstave. Žal je zaradi finančnih omejitev tovrstnih gostov vedno manj, kar se mi zdi mini tragedija, sem pa toliko bolj vesel, da imamo lahko tokrat v predstavi Raiven, Farah, Sinišo in celoten zbor pevk, korepetitorko Marto in koreografinjo Tajdo. S svojim entuziazmom zastrupljajo celotno ekipo. Potem je tu seveda moja stalna ekipa, brez katere me ni. Vsa poklicna leta ustvarjam skupaj s kostumografinjo Branko Pavlič, scenografom Darjanom Mihajlovićem Cerarjem, skladateljem Miho Petricem in fotografinjo Mankico Kranjec. Vsi uspešno bogatijo tudi predstave drugih režiserjev in postajajo uveljavljeni ustvarjalci slovenskega gledališča. Na naših potovanjih se nam glede na specifiko projekta pridruži vedno kdo na novo. Skupaj se razvijamo, navdihujemo, raziskujemo, se imamo radi in smo si nekakšna druga družina. Občutek varnosti in sproščenosti sta v kreativnem procesu pomembna, temu sem zvest in dokler se bomo dobro počutili, bomo pluli skupaj naprej.

Kako si se znašel med vsemi ženskami na odru? Zanimajo te ženska vprašanja, teme žrtev, če lahko to kar nekako povezujemo …

Če pogledam naše predstave, smo se res večkrat ukvarjali z ženskimi osebnostmi in vprašanji kot z moškimi. Ni načrtno, verjetno pa vseeno ni slučajno. Strinjam se s trditvijo, da čas odriva ženske in da se šele v zadnjih desetletjih počasi kažejo obrisi potencialne enakopravnosti med spoloma nekje v prihodnosti. Verjamem v feminizem kot gibanje za enake pravice obeh spolov, verjamem, da s tem pridobimo vsi, tako moški kot ženske. Razlike so povsod, tudi v svetovni dramatiki je večje število moških vlog kot ženskih in Trojanke so v tem kontekstu izjemen primer, ker ponujajo toliko vrhunskih ženskih vlog, s čimer še dodatno potrjujejo svojo vrednost. Kar se pa tiče konkretnega kreativnega dela v procesu, kjer je velika večina nastopajočih žensk – občutki so super in upam, da tudi njim ni prehudo. Skoraj z vsemi delam prvič in vesel sem, da so me lepo sprejele.  

Zbor trojanskih ujetnic zaseda zelo pomembno mesto v tej uprizoritvi, ima tako rekoč antični pomen.

V antiki naj bi zbor štel dvanajst ali petnajst igralcev. Rekli smo si, pa dajmo tokrat tudi mi tako, naredili avdicijo in dejansko imamo zdaj v predstavi zbor trojanskih ujetnic, ki šteje dvanajst žensk. V sodobnih uprizarjanjih antičnih dram režiserji velikokrat del z zborom v svojem konceptu preoblikujejo, tako da ga igra en igralec, pevec ali glasbenik, da se porazdeli med igrane vloge ipd. To je seveda legitimno in v mnogih primerih celo bolj primerno. Redkejše so uprizoritve s konkretnim zborom, kar nam je bilo tudi v izziv. Zelo sem vesel te odločitve in pripravljenosti gledališča, da se podamo v pustolovščino. S tem smo predstavi odprli dodatno dimenzijo.   

V uprizoritvi ima glasba pomembno mesto. Naj omenim tudi izredno spevni novi prevod Jere Ivanc. Glasbo opazimo v več tvojih uprizoritvah. Režiraš tudi opere, ki so potomke atiške tragedije. Avlos …

Prevod Jere Ivanc je izjemen in se mi zdi velik dosežek. Verz pluje tekoče, misel je jasna, jezik zbuja podobe. Besedilo sem nekoliko sčrtal in prilagodil, a v osnovi ohranja integriteto izvirnika. Izbrisal sem tudi vse vokale, ki so ostali zapisani in so bili peti, da nismo bili obremenjeni pri ustvarjanju s pevkami in igralkami. Ja, glasba mi je blizu, pel sem v več pevskih zborih, igral v rock bendu, še vedno igram kitaro in pojem. Spremlja me skozi življenje in to se verjetno pozna tudi v mojih predstavah. Na splošno mi je občutek za ritem pomemben.

In poezija, kar Trojanke so, je tudi tvoja tema …

Ja, poezija je osnova vsega. Kar v nekaj naših predstavah smo jo vzeli za izhodišče, v projektih Nemo mesto, Lezbos, Ni obale ni, Café Dada ... Verz je kot pogled v nebo ali vase, nekaj takega kot dih. Verz je dih umetnosti.

Na enem od svojih vodenj si spoznal tudi Farah Chammo, tudi pesnico, ki zaključi predstavo?

Nisem je spoznal na vodenju, lahko bi pa rekel, da zaradi njega. Ob pripravi na vodenje po Združenih arabskih emiratih sem slučajno naletel nanjo, ko sem brskal po sodobni dubajski urbani poeziji. Arabski pesniki in pesnice pogosto pišejo skozi introspekcijo, refleksivno, pišejo o ljubezni, medosebnih odnosih, naravi, domovini, vrednotah, redko pa se zgodi, da bi kdo pisal tako neposredno politično kot Farah. Očarali so me njen pogum, njena iskrenost, njen občutek za nastop. In njena življenjska pot je pot otroka beguncev, ima sirski potni list za palestinske begunce, zaradi katerega ima z vsake meje kakšno anekdoto. Daleč od tega, da bi Farah živela težko življenje, navsezadnje je imela srečo, vendar ravno tako živi z luknjo v svoji identiteti, sprašuje se o tem, kaj pomeni biti brez državljanstva, brez uradnega potrdila, da nekam pripada. Meje med državami so v 21. stoletju eden izmed najbolj nasilnih globalnih konceptov, ki ogrožajo človeštvo. Treba je na novo premisliti njihov pomen in smisel in se zoperstaviti njihovi militarizaciji in gradnji ograj in zidov. Povzročajo nasilje nad ljudmi, ki bežijo, samo zato, ker ne morejo več biti, kjer so bili od nekdaj. To je neodpustno in kruto. Usoda begunca je dovolj težka sama po sebi. Želel bi, da ljudem v stiski damo roko, ne žične ograje. Zato obsojam slovensko oblast zaradi postavitve ograj na naši meji in medlih stališč glede mnogih vprašanj, ki zadevajo razmerja moči na Bližnjem Vzhodu in drugod po svetu. Vse te na videz majhne odločitve prispevajo k poglabljanju prepadov med kulturami, ki bi se morale med sabo oplajati, ne vojskovati. 

 

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)

Povezani dogodki