STA, 7. 2. 2016

Tone Partljič: Človek, ki uspe nasmejati te jezne Slovence, si pa res zasluži nagrado (intervju)

Humorist in satirik Tone Partljič se s humorjem počuti svobodnejšega, saj meni, da lahko tako pove več kot drugi. In pri Slovencih pogreša več dobre volje. "Nihče se ne smeje, vsi so jezni, ne vem zakaj. Človek, ki uspe nasmejati te Slovence, si pa res zasluži nagrado," je povedal v pogovoru pred prejemom velike Prešernove nagrade.

Tone Partljič / Foto: Matej Kristovič, arhiv FBS

Z veliko Prešernovo nagrado dopolnjujete bogat ustvarjalni opus. Ste s tem naposled le "ujeli sonce"?

Zelo bi se sprenevedal, če ne bi rekel, da sem nagrade zelo vesel. Nisem še videl utemeljitve, a domnevam, da sem med tistimi, ki izrazito izstopajo v Sloveniji na področju komedije. Tudi ne vem, če je že kdo prejel veliko Prešernovo nagrado za komedijo. Bil bi sicer tipično slovenski butelj, če bi zdaj še zraven jamral, da komediografi nismo dovolj priznani ali da se godi komediji krivica - Slovenci smo itak predestinirani, da se nam stalno godi velikanska krivica -, a vseeno mi daje ta nagrada neko zadoščenje in sem lahko važen, da sem nas komediografe spravil za eno tekmovalno sezono v prvo slovensko literarno ligo.

Na vaše delo je, presenetljivo glede na vaš najpogostejši žanr, močno vplival Ivan Cankar.

Mislim, da je njegova dramatika in tudi tisto, kar štejemo za komedijo (Za narodov blagor, Pohujšanje v dolini šentflorjanski in delno Hlapci), nepreseženo, celo v politični misli je bil v svojem času in še nekaj desetletij najtehtnejši, in najbolj daljnoviden. Zagotovo me je Cankar v začetku najbolj zaznamoval. Moja prva igra Ribe na plitvini in moja prva knjiga črtic sta bili označeni za cankarjanski. Mislil sem, da bom dober pisatelj, če bom eno desetino tako dober kot Cankar. Dolgo časa sem potreboval, da sem videl, da sem povsem drugačen tip kot malo žalosten in jezen Cankar, da se mi ljudje smejejo, ko pridem v družbo, da so me veseli. In sem se odločil, da pišem komedije. Moj dokončen obračun s Cankarjem je bila satira Ščuke pa ni, kjer imajo vse osebe, razen edinega pozitivca Julijana Ščuke, priimke iz Cankarjeve komedije Za narodov blagor.

Seveda je Cankar še danes kot Damoklejev meč nad mojo glavo, ker se je o meni dolgo govorilo (tudi zato mi Prešernova nagrada godi), da nisem pravi dramatik ampak ljudski komediograf za blagajno, češ malo politične kritike, malo spolnosti in nekaj štosov, pa imate Partljičevo komedijo. To ni točno. Tiste, ki so bile uspešne, recimo Moj ata, socialistični kulak, zagotovo niso takšne. Je pa res, da so moje komedije drugačne.

S tem, ko je Cankar nastavil kriterij, da se pri komediji ne smeješ od srca temveč skozi stisnjene zobe ali celo solze, je po mojem mnenju "zatežil" slovensko komedijo. Tudi Ježek se je včasih smejal skozi solze. Moj smeh ni takšen. Moj smeh je pradavni spontani smeh, ker so pač Grki imeli dve maski - ena se je smejala, ena pa se je jokala. Jaz sem prepričan, da se je v gledališču treba tudi smejati. Komedija mora vzbujati smeh. Moje komedije so imele čez sto ponovitev v poklicnih gledališčih, vsako leto me še igra najmanj 40 ljubiteljskih društev. In se tako "borim za slovenski smeh".

Večkrat ste dejali, da se znamo Slovenci delati norca iz drugih, šale na svoj račun pa težje prenašamo. Še vedno mislite tako?

Slovenci smo majhen narod, znamo veliko povedati o Bosancih, Srbih in še kom, o sebi pa smo preobčutljivi, ne znamo odpuščati. Ko pišejo o mojih komedijah, velikokrat izpostavijo, da se znam delati norca tudi iz sebe. Ta način mišljenja imam od mladih let. Pisateljeva naloga ni obsojati, ampak romati po kamricah srca in razumeti. Ne pade mi na kraj pameti, da bi tudi negativne osebe v komediji zares strogo obsodil. V času, ko sem bil poslanec, sem napisal nekaj komedij in se zelo trudil, da se nisem nikjer zagnal v desnico, ki mi politično ni ustrezala, ker se mi je zdelo, da bi okužil literaturo in komediografski poklic, če bi z njim politično obračunaval. Sem raje napadal tiste, ki so pravili, da so na levi. Razlike pa tako ni, levi in desni so ljudje in povrh Slovenci.

Mislim, da prenesem smeh na svoj račun in s tem, ko ga produciram, se počutim bolj suverenega od tistega, ki se stalno pritožuje. Komedija in smeh mi dajeta neskončno večji občutek svobode, kot če pišem romane. Tu si lahko več privoščim, ljudje tega ne jemljejo tako resno, kljub temu pa lahko tako povem veliko več, kot so recimo drugi upali povedati.

Znamo pa menda Slovenci, še posebej Mariborčani, veliko jamrati.

O Mariborčanih bi lahko povedal veliko dobrega, toda najslabše, najbolj sramotno, najmanj perspektivno pa je to mariborsko ljubosumno "špeganje" prek Trojan in kazanje s prstom na drugega. Mi svojih barab sploh nismo odkrivali, ker je jasno, da je vsak krivec za našo nesrečo v Ljubljani. To je tudi tisto, kar sem zameril nekdanjemu županu Francu Kanglerju, ker je velikokrat na glas rekel, da sem bil slab poslanec v DZ, ker se nisem dovolj boril za Maribor. Pri tem je mislil, da kdaj nisem podprl njegove "borbe za Maribor". A če se mi ni zdela pametna, je pač nisem, četudi je šlo za moje rodno mesto. Mislim, da mora pravosodje, zdravstvo, šolstvo delovati odlično po vsej Sloveniji in potem bo tako delovalo tudi v Mariboru. In tako sem tudi videl svojo vlogo v parlamentu.

Močno ste se angažirali ob nedavnih vstajah v Mariboru in se zaradi tega celo morali zagovarjati v parlamentu. Kako danes gledate na te vstaje?

Enako kot takrat. Zdaj bi šel ravno tako na ulico, a upam, da ne bo treba. Ker za (sedanjega župana Andreja) Fištravca sem založil svojo besedo. Pravzaprav ga nisem osebno poznal, poznal sem njegovo ženo, ki je bila igralka, a bil mi je na nek način simpatičen, ker je bil z univerze, sociolog in se mi je zdel bolj primeren kot nekdo s sumljivo diplomo policijske provenience. Nisem šel na prve proteste, ker me ne vleče tja, kjer množica vpije. A ko so te ljudi razglasili za nasilneže in huligane, sam pa sem videl med njimi intelektualce, profesorje, gledališčnike, sem šel tja, da bi pokazal, da to niso barabe. Te vstaje sem štel za socialne vstaje, na katere so šli nesrečni ljudje, ki jih je novi sistem razočaral, in intelektualci, ki pač nismo mogli več trepetati, kdaj bo padel spet novi kanglerizem. Nisem šel protestirat proti Kanglerju, ampak za sodelujoče.

Kako ljub vam je danes Maribor? Le kaj bi z njim? Zdi se, da so vsi velikopotezni načrti, kot sta kulturno središče Maks in kitajska tovarna baterij, obsojeni na propad.

Tu je odvisno, ali vidimo kozarec napol poln ali napol prazen. Za mene je vedno napol poln. Ni res, da gre v Mariboru vse narobe, nenazadnje imamo dva pisatelja, ki dve leti zaporedoma dobita Prešernovo nagrado. Pred nama jo je dobil leta 1968 le Janko Glazer. A pri nas je navada, da vidimo samo slabšo stran. Kaj pa sta Maks in tovarna baterij v primerjavi z Borštnikovim srečanjem, Baletom SNG Maribor, Carmino Slovenico, NK Maribor, štajerskimi vini, gostoljubnostjo.

Marsikaj se res sfiži, za večino smo krivi sami, saj se ne moremo dogovoriti za nobeno stvar. Ne zagovarjam Fištravčevih vizij, ali o ameriški univerzi ali tovarni baterij, za katere bo moral sam nositi posledice, a vseeno ga razumem, da je zgrabil priložnost, ko se mu je Arabec ponudil, da bo postavil univerzo. Saj so vsi pljuvali po županu, ko je napovedal to investicijo, zdaj, ko se je izkazalo, da te investicije ne bo, pa spet pljuvajo po njem. In Maksovo luknjo sta skopala Pandur in Kangler, poleg je svetil Ujčič, Fištravec je bil takrat daleč od odločanja. Kdorkoli bi bil danes župan, bi najebal. Človeka komaj izvolimo, zato da lahko potem dokazujemo, kakšno budalo je in kako pametni smo mi, čeprav smo ga mi izvolili. Kanglerja z veliko večino in Fištravca še z večjo. Kaj če smo budale volivci ... Ampak saj ste videli 17 mariborskih kandidatov za župane. Kot da bi kandidirali za butalske župane ...

Tudi sami imate izkušnje v politiki ...

Poklic politika je na slabem glasu. To med drugim dokazuje najnovejša afera z dodatki za stalno pripravljenost. Vsi ti, ki so zdaj na tapeti, so "goljufali", ko še niso bili v politiki, ko so bili na tako spoštovanih položajih, kot so univerzitetni profesorji. Od tod imam ponovni dokaz, da pri nas ni glavno zlo v vladi in poslancih, ampak v mentaliteti slovenskega naroda, da, če se le da, jemlji... Tri Cerarjeve ministrice za šolstvo so "goljufale", ko še niso bile v vladi, ena s strokovnimi mnenji kot dekanja, druga s ponarejeno diplomo, tretja s "pripravljenostjo ...". Mi pa napadamo samo one, ki so bili izvoljeni, da dokažemo, kako smo mi "na terenu" pošteni. Prešeren je že vedel, ko je rekel, da človek toliko velja, kolikor plača in da so pravica, modrost in učenost device, ki jih nihče ne šmirgla. To je v mentaliteti naroda, ne le politikov. Vsi smo tu notri in če hočemo kaj spremeniti, moramo to narediti vsi. Takšne so bile tudi moje izkušnje v politiki, ko so številni občani poskušali iskali bližnjice, tudi nepoštene, prek mene.

Če se vrneva še malo k Mariboru, kjer ste bili med drugim zelo dejavni tudi pri Borštnikovem srečanju. Kako pa gledate na najnovejši razvoj festivala pod vodstvom Alje Predan?

Na to najraje ne bi odgovoril, ker mislim, da človek, ki gre z nekega položaja, mora vedeti, da drugi prevzemajo položaj zato, da bi nekaj naredili drugače in zadeve premaknili naprej. A Slovenci smo precej nagnjeni k temu, še zlasti v teh bolj čustvenih poklicih, da se s prihodom novega človeka vse začenja na novo, kot da prej ni bilo ničesar, kot da se z njim začne novo štetje. Tisti, ki so odšli, pa pravijo, "kaj sem jaz vse naredil". Tako je bilo na primer s Pandurjem v SNG Maribor in tako je tudi z Borštnikom. Je pa res, da se je pod Aljo uredilo institucionalno vprašanje festivala in za to ji izrekam vsako čast. Seveda sem jo slišal reči, da šele z njo organizirajo razne strokovne razstave, kar je krivično do vseh pred njo, zlasti B. Gombača, ki je s kvalitetnimi razstavami Slovenskega gledališkega muzeja začel že od samega začetka. A to ni bistveno. Predvsem pa je malo "domačijski" festival v mojem času radikalno internacionalizirala.

Kar zadeva koncept festivala, pa je moje konservativno in skromno mnenje, da je v globalnem svetu zlasti za tako majhne kulture in jezike, kot sta slovenska, nujno, da se "izmeri dalja in nebesna stran" slovenskega gledališča in na ogled v prvi vrsti postavita slovensko gledališče in jezik. Da se na primer slovensko predstavo prevaja v tuji jezik za troje ali četvero gostov, se mi zdi skoraj servilno. Na letošnji otvoritvi, ko se je Aljin govor vrtel tudi v angleščini, otvoritvena predstava za mariborsko publiko, ki je imela cele odlomke madžarščine in drugih jezikov, pa ne v slovenščino, me je to zmotilo. A zna biti, da se motim - 75-letnik ima najbrž tudi že zastarele poglede na svet.

Pišete še?

Ali ljudje moje starosti ne pišejo več? Glejte Pahorja, Simčiča, Zlobca ... Seveda, imam še vsaj eno ali dve stvari v glavi. Moji zadnji dve knjigi (Sebastjan in most ter Pasja ulica) sta bili zelo pohvaljeni, tudi v strokovnih krogih, in mi dajeta malo samozavesti. Napisal sem že satirični roman Nebesa pod Pohorjem, kjer ironiziram "nebesa pod Triglavom" in bo letos izšel, že več let pa nosim v sebi idejo o novi komediji Ministrova Ljubica. Pisatelj je pač vedno na preži, v pripravljenosti kot naši profesorji. Kdo pa naj bo bolj pripravljen, če ne pisatelj, ker navdih pride nepričakovano. Če ne bi bil Prešeren pripravljen na poezijo, ko je šel za veliko noč v Trnovsko cerkev in je prišla Julija, mu v "srce ne bi padla iskra ognjena" in ne bi imeli Sonetnega venca.

Povezava: