And no one showed us to the land
And no one knows the where’s or why’s
But something stirs and something tries
And starts to climb towards the light.[1]
Toka zgodovine se ne da napovedati. Ob intenzivnem prebiranju Hararija smo se med ustvarjalnim procesom uprizoritve 2020 večkrat ustavili ob ugotovitvi, da so zgodovino usmerjala bolj ali manj posrečena naključja. Hecno je, ko pomisliš, da prihodnost v resnici ne obstaja in da je to, kar se dogaja okrog tebe, samo zdajšnji trenutek. Tega, kar sem si mislil, ko sem prebral zgoraj zapisane verze, zdaj ne mislim več. Ne vem, na kaj sem mislil, ko sem prejšnji torek jedel kosilo. Če dobro pomislim, niti ne vem, kaj sem takrat jedel. Prav tako ne vem, ali bom neko nedeljo zvečer hodil iz Kinodvora in me bo na cesti zbil avto. Kar trenutno vem, je samo to, da na računalnik tipkam te besede.
V naši domišljiji obstaja veliko prelomnih letnic, kot so 1789, 1945 ali 1999. Ene so nam bolj poznane od drugih. Datum, ki me najbolj osmišlja, je datum mojega rojstva. Poznam tudi rojstne dneve članov svoje družine in prijateljev. Nekatere datume povezujem z rojstvi znanih oseb ali dogodki, ki so zame prelomni. Ampak so te letnice sploh kaj drugega kot številke, s katerimi si želim lastiti in upravičiti čas, ki ga preživim na Zemlji?
Če danes vprašaš povprečno izobraženega človeka, na kaj pomisli, ko sliši leto 1945, bo zagotovo pomislil na konec druge svetovne vojne. Če rečeš 1789, bo verjetno že manj ljudi razmišljalo o prizorih, kako francoska množica zavzame Bastiljo in sproži francosko revolucijo. Če omeniš piramide v Gizi in zadnje mamute, bo velika večina presenečena, da so egipčanski sužnji gradili piramide istočasno, ko so se zadnji mamuti na Wranglovem otoku borili za svoje življenje.
S takšnim premikanjem v preteklost po časovnici zgodovine se na neki točki izgubimo. Prej ali slej izgubimo pregled nad količino letnic in datumov, za katere imamo občutek, da so na neki način prelomni. Ugotovimo, da ves prizor mamuta, ki se bori s homo sapiensom, obstaja samo v naši domišljiji in da je ta prizor lahko kvečjemu rekonstrukcija prizora iz dokumentarca, ki smo ga sinoči videli po televiziji. Zgodovino na neki točki izgubimo. Oziroma bolje, zgodovina izgubi nas.
Odgovor na vprašanje, kakšen bo svet leta 2050, je zgolj slepo predvidevanje. »Prihodnosti seveda nikoli nismo znali točno napovedovati.«[2] Tehnologija genskega inženiringa vedno bolj vpliva na naše telo in um. Tisto, kar se je nekoč zdelo trdno, je danes negotovo.
Večina Kitajcev je v začetku 11. stoletja lahko upravičeno pomislila na to, da bo čez 50 let še vedno obdelovala riževa polja ali se preživljala s tkanjem. Kitajcem je bilo jasno, da bodo moški takrat še vedno prevladovali nad ženskami in da se njihova telesa ne bodo spremenila. Kitajski kmetje so zato svoje otroke učili tkanja svile in luščenja riža.
Danes si ne znamo predstavljati, kako bo videti Kitajska leta 2050. Glede na njeno hitro gospodarsko rast se nam zastavlja smiselno vprašanje, ali bo Kitajska s prestola kmalu pahnila ZDA in postala vodilna svetovna velesila. »Ne vemo, s čim se bodo preživljali ljudje, kako bosta delovali vojska in birokracija ter kakšen bo odnos med družbenimi spoli. Nekateri ljudje bodo verjetno živeli veliko dlje kot zdaj; človeško telo bo po zaslugi bioinženiringa ter neposrednih vmesnikov med možgani in računalniki doživelo revolucijo, kakršne ni še nikoli. Zato bo večino tega, kar se otroci učijo danes, do leta 2050 najverjetneje nepomembno.«[3]
V šolah se danes povečini podaja velika količina podatkov. Učence se poučuje nabor določenih spretnosti, kot sta reševanje enačb in pisanje računalniških kod v programskem jeziku. Kar se tiče količine podatkov, smo danes z vseh strani preplavljeni z veliko količino nasprotujočih si vsebin. Večina nas ima v žepu ali torbici pametni telefon, prek katerega lahko v nekaj trenutkih izvemo vse, kar si želimo. Zaupam tistemu, ki zna bolje pritisniti na moje čustvene mehanizme. Ni mi treba oditi v Sirijo, da bi razumel, zakaj ljudje bežijo. Priljubljeni časopis mi bo ponudil odgovor na to, kakšno umazanijo prinašajo in za sabo puščajo sirski migranti. To je, kar se moje varnosti tiče, vse, kar moram vedeti.
Svet se večini ljudi zdi zelo zapletena struktura. Res je nemogoče ohraniti jasen pregled nad vsem, kar se dogaja. »Ko se zdita politika in znanost prezapleteni, človeka zamika, da bi si ogledal nekaj zabavnih posnetkov mačk, prebral čenče o zvezdnikih ali pogledal kakšen pornografski posnetek.«[4] Ljudje danes ne potrebujemo več znanja o tem, kako bi pridobili določene informacije. Ključnega pomena je to, da smo sposobni razumeti te informacije ter da znamo ločiti pomembno od nepomembnega. Informacije, ki jih pridobivamo, moramo znati povezati v širšo sliko sveta. Harari v knjigi 21 nasvetov za 21. stoletje večkrat poudari, da bi morali mlade učiti veščin učinkovitega komuniciranja, kritičnega mišljenja, ustvarjalnosti in medsebojnega sodelovanja. Tradicionalni model, po katerem je življenje razdeljeno na dva soodvisna dela, se bo kmalu zdel zastarel.
Če je bilo še pred kratkim običajno, da se v prvi fazi življenja učimo in v drugi fazi delamo to, kar smo se naučili, tega za nadaljnji potek 21. stoletja ne moremo več reči. Svet se danes zelo hitro spreminja. Življenjska doba se daljša in čedalje več vpliva imamo na to, kako se lahko oblikujemo. Zaradi hitrega razvoja biotehnologije in informacijske tehnologije ne moremo vedeti, kako natančno bodo v bližnji prihodnosti različni algoritmi manipulirali z našimi čustvi in kako bodo delovali stroji z umetno inteligenco. Kako se bomo odzivali, če bo življenjska doba čedalje daljša, mi pa bomo preplavljeni z neskončnim številom informacij, ki jih ne bomo znali pravilno presojati? Bomo postali ujetniki izrazite lastne negotovosti? »Če boste hoteli v takem svetu uspešno preživeti, boste potrebovali veliko duševno prožnost in ogromno zalogo čustvenega ravnotežja. Stalno boste morali opuščati tisto, kar najbolj poznate, in se počutiti domače v neznanem.«[5]
Ključno je, da se ljudje učimo biti čim bolj prožni in v jasnem stiku s tem, kar v nekem trenutku mislimo. Počutiti se domače tam, kjer je neznano, in biti zmožen opuščati to, česar sem navajen, je za Hararija najpomembnejše. Sodobna tehnologija, ki je danes propagirana kot nekaj, kar služi njenim uporabnikom, je lahko koristna, če vemo, kaj želimo z njo poiskati. V primeru, da ne vemo, kaj želimo početi v življenju, pa nad nami zlahka pridobi oblast in zagospodari nad našimi željami. Namesto da bi služila nam, mi služimo njej. Na poti od šole do avtobusa smo s pogledom prisesani na svoje pametne naprave brez pomisleka, da postajajo pametnejše od nas. Da bi lahko v prihodnosti ohranili nekaj nadzora nad tem, kaj si želimo, moramo biti spretnejši od algoritmov, ki nas obdajajo. Nasvet spoznaj samega sebe je danes zaradi čedalje večje konkurence gigantov, kot sta Amazon ali Apple, še kako aktualen. Nujno je, da smo v vsakem trenutku pozorni na to, kaj nam ponujajo, in da znamo presoditi, ali njihovi izdelki koristijo nam ali mi njim. Morda bomo tako, četudi ne bomo vedeli, kaj se bo v prihodnosti zgodilo, kot posamezniki v 21. stoletju vsaj malo bolje vedeli, kakšno življenje si želimo.
[1]Verzi iz pesmi Echoes skupine Pink Floyd.
[2]Yuval Noah Harari, 2019: 21 nasvetov za 21. stoletje. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 293.
[3]Prav tam, str. 294.
[4]Prav tam, str. 295.
[5]Prav tam, str. 300.
Povezava: PDF Gledališkega lista