Vili Ravnjak, 28. 11. 2014

Tisti, ki vzbuja nelagodje

Drama SNG Maribor, Ivan Cankar POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI, režija Janusz Kica, premiera 28. november 2014.
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor
Foto: SNG Maribor

Odlomki iz gledališkega lista

(Ob Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski)

Dramatika Ivana Cankarja (1876–1918) predstavlja enega izmed temeljnih kamnov slovenskega gledališča. Večina Cankarjevih dramskih besedil je kmalu po prvi objavi oziroma prvi uprizoritvi postala kanonska. In ta kanoniziranost je z leti in desetletji postala problem, saj je zelo težko uprizoriti katero koli Cankarjevo besedilo brez ozira na pretekle uprizoritve, zlasti pa na celotni družbenozgodovinski kontekst oziroma simbolni pomen, ki ga za Slovence predstavlja »fenomen Cankar«.

S tega vidika je situacija, v kateri Cankarja režira tuji režiser, ki je neobremenjen s slovenskim gledališkim in siceršnjim nacionalnim socialnopolitičnim spominom, svojevrstna prednost, saj že v osnovi omogoča drugačen interpretativni pristop. Seveda pa Cankarja ni režiralo kaj dosti neslovenskih režiserjev. Poljak Janusz Kica, režiser naše uprizoritve, je eden redkih, ki ga je Cankar sploh pritegnil in vidi v njegovem Pohujšanju v dolini šentflorjanski (1907) zanimivo umetniško študijo o specifičnem psihosocialnem ustroju neke rigidne in mentalno primitivne družbene skupnosti, ki ni samo slovenski, ampak splošni pojav, ki se lahko zgodi kjer koli, ter v zvezi s tem vprašanje o obstoju umetnosti v takšnih razmerah.

Ivan Cankar je s svojo neverjetno psihosocialno senzibilnostjo in prefinjeno umetniško lucidnostjo upodobil makropsihološki portret slovenskega narodnega značaja in temeljne (arhetipske) vedenjske vzorce med različnimi narodnimi družbenimi sloji, kakor tudi komunikacije znotraj njih, ki se v sto letih niso kaj bistveno spremenili, čeprav je vmes prišlo do velikih zunanjih sprememb družbenih sistemov in državne ureditve. Cankarjev model slovenstva je zato še vedno svež in živ, danes aktualen bolj kot kdajkoli prej. S časovne distance, ki jo med nas vnašajo pred stoletjem nastala Cankarjeva besedila, so današnje družbene anomalije in psihosocialne patologije še očitnejše. […]

Nihče od slovenskih umetnikov in družbenih mislecev ni znal temačnih in demonskih lastnosti (uničevalnosti in razdiralnosti, zlasti samorazdiralnosti) arhetipa slovenstva tako natančno in prepričljivo upodobiti. Stoletje slovenskega družbenega razvoja je sicer prineslo številne spremembe, vendar pa je eden najosnovnejših elementov – to je arhetip »hlapec« – ostal trajno prisoten, s tem da je po letu 1991 doživel pomembno transformacijo; spremenil se je namreč v »gospodarja«. Slovenska družbena zgodovina zadnjih dvajsetih let je nazoren prikaz transformacije »hlapca v gospodarja«, pri čemer je bistveno, da je »gospodar« zadržal vse značajske lastnosti in vedenjske vzorce, ki jih je imel kot »hlapec«, zato se nam najbrž ni treba posebej čuditi, zakaj imamo v samostojni Sloveniji toliko težav z vodenjem in gospodarjenjem, še bolj pa z medsebojnim sporazumevanjem družbenih elit in nosilcev politične oblasti. Drobnjakarstvo, prebrisanost, dvoličnost, predvsem pa pohlepnost in brezsramno okoriščanje na račun drugih … se danes samodejno vzpostavljajo kot prevladujoče »pozitivne« družbene vrednote. Ker je »hlapec« oseba s potlačeno agresivnostjo in sovražnostjo, s tem ko se spremeni v »gospodarja«, postane objestna in uničevalna, nenadoma privre na dan vse potlačeno nezadovoljstvo, zamere in nekdanje krivice. (Današnja Slovenija, prežeta z medsebojnim sovraštvom in nepripravljenostjo družbenih elit na sodelovanje, je tipični rezultat tega procesa.) […]

Šentflorjanci delujejo po načelu »roka roko umije«, zato lahko drug drugega neprenehoma izsiljujejo in držijo v šahu. Če v takem sistemu hočejo preživeti (in se z določenimi ugodji okoriščati še naprej), morajo razviti navidezno prijaznost; hinavščina in hladna dvoličnost postaneta osnova njihove medsebojne komunikacije.

»Nepričakovani obisk« umetniške (razbojniške) dvojice Peter/Jacinta, ki med Šentflorjance prinašata »resnico in lepoto«, je prav zaradi tega zanje tako usoden in stresen, za prišleka pa »uspešen« – s prevaro, to najpogostejšo šentflorjansko navado, jih vsaj začasno uspeta vreči iz utečenega reda in jim zrušita koordinatni sistem domačijskih vrednot. Zato pa je obisk popolnoma »neuspešen« za Zlodeja, ta je namreč prišel, da bi Šentflorjance pridobil zase – jih moralno spridil in tako pripravil za »večni pekel«, na žalost pa mora kmalu ugotoviti, da so Šentflorjanci že sami po sebi tako sprijeni, da je on med njimi pravi diletant. […]

Kaj se sploh lahko zgodi z umetnostjo med Šentflorjanci? Kako lahko med njimi preživi umetnik? […]

Cankarjev umetnik je dramilec družbe iz njene zaspanosti in odrevenelosti, zatohlosti; je nekdo, ki vzbuja nelagodje, ker kaže na tisto, kar je za družbo (ali posameznika) nadležno, neprijetno, nezaželeno, najpogosteje tudi zamolčano … Hkrati pa prinaša »lepoto« kot višjo obliko resnice. […]

Šentflorjanci vrednosti lepote (umetnosti) ne zmorejo prepoznati in jo sprejeti; bojijo se je, ker je tako drugačna, ker od njih terja resnico, razgaljenost, avtentičnost biti (ne smemo pozabiti, da je izraz pohujšanje pravzaprav izraz za umetnost). Zato jim jo Peter omogoči doživeti le za kratek hip (Jacintin ples kot privid lepote), nato pa skupaj z Jacinto skrivnostno odide. Šentflorjance je Peter v bistvu »zlorabil« – uspel jih je prepričati, da je njihov nezakonski otrok in da je umetnost nekaj čudovitega, česar pa oni niso vredni oziroma niso ji dorasli. […]

Janusz Kica, Ivan Cankar, SNG Maribor

Povezani dogodki

Vili Ravnjak, Drama SNG Maribor, 23. 5. 2014
Garderober in zakulisja gledališča
Vili Ravnjak, 1. 2. 2012
Pred obdobjem prehodov