Komorna opera Michaela Nymana, Mož, ki je imel ženo za klobuk, govori o drugačnosti. Veliko ljudi si je želi, hrepenijo po tem, da bi se razlikovali od drugih, so pa tudi takšni, ki se za drugačnost niso zavestno odločili. To so ljudje z okvarami, prizadetostmi in oviranostmi. Zavedajo se jih, od okolja, v katerem živijo, in tudi od njih samih pa je odvisno, koliko jih bodo bremenile in motile.

Doktor P. je ugleden glasbenik, operni pevec. Zaradi poškodbe vidnega centra v možganih ne prepozna več obrazov svojih učencev, celo svojo ženo zamenja za klobuk. Doktor P. se s tem ne obremenjuje preveč. S svojo umetniško močjo in talenti še naprej polno živi in ustvarja, njegov pogled je enkraten in poseben.

Doktor S. je nevrolog, znanstvenik. Strastno ga mika odkrivanje in spoznavanje neznanega, smisel življenja vidi v nenehnem raziskovanju, v želji, da stvarem pride do dna. Brezmejno radoveden je, srečanje z doktorjem P. pa mu za vselej spremeni pogled na znanost. Ker v njej ne najde prave razlage bolezni, sprejme umetnost kot edino primerno zdravilo. Mogoče se medicina še vedno prepogosto ukvarja z boleznijo, namesto da bi se posvetila človeku in njegovemu doživljanju sveta?

Gospa P. je žena doktorja P. Skrbi zanj in ga brezpogojno podpira. Tudi nje moževa bolezen ne ovira, naučila se je živeti z njo. Doktor P. je njen navdih. Sprejema ga takšnega, kakršen je, in se od njega uči. Doktor S. se čudi njeni odprtosti, nesebičnosti, predvsem pa njenemu velikemu srcu. Junakinja iz ozadja je in je prava protagonistka te zgodbe.

Uprizoritev opere s takšno tematiko je poseben izziv. Kaže nam, kako daleč smo še vedno od sprejemanja drugačnosti. Ko bomo človeka, ki nas bo zamenjal za klobuk, sposobni sprejeti, ko ga ne bomo obsojali, ko ga ne bomo označili za “bolnika”, bomo kot skupnost zanesljivo napredovali k človečnosti.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)