Nataša Jelić, 9. 11. 2017

Snovalec domišljijskih podob

SNG Opera in balet Ljubljana, ORFIČNA HIMNA, koreografija Jeroen Verbruggen, premiera 9. november 2017.
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu
Foto: SNG Opera in balet Ljubljana / Darja Štravs Tisu

Pogovor s koreografom Jeroenom Verbruggenom (odlomek)

Posebej za naš baletni ansambel pripravljate novo zgodbo – celovečerni balet Orfična himna. Znameniti, večni mit o Orfeju, ki se navezuje na dramaturško rdečo nit minulih operno-baletnih sezon, se torej znova vrača na oder ljubljanske Opere. Kot kaže, v precej drugačni preobleki oziroma obliki. Kaj se nam obeta?  

V ljubljanskem baletu so mi predlagali, naj se lotim teme Orfeja in Evridike in pri tem seveda uporabim glasbo Igorja Stravinskega, ki jo je zložil za Balanchinovega Orfeja. Zamisel se mi je zdela odlična, saj se je navsezadnje tudi moje leto 2017 odvilo v znaku Stravinskega, ki ga naravnost obožujem. A ker je glasba dolga le trideset minut, smo jo »podaljšali« še s posebnim uvodom in zaključkom, pri čemer seveda nikakor nismo skazili obstoječe mojstrove celote. Lotil sem se raziskovanja osrednjega Orfejevega lika in se domislil Orfične himne, svojevrstne formule, oziroma izhodišča, ki naj bi nam odstrlo tančico z moči, s katerimi je mitičnega pevca Orfeja obdaril njegov oče Apolon. Iz tega se je izoblikovala zamisel o treh sestavinah, trojnosti – Nebu, Zemlji, Oceanu. In hkrati tudi o triptihu, baletnem večeru, sestavljenem iz treh dejanj, ki sicer oblikujejo celoto, a bi lahko bila tudi povsem neodvisne zgodbe. Tri dele večera – himne, posvečene zgodbi o Orfeju in Evridiki – sem poimenoval Lira, Težnost in Brezno. Tako je Nebo v resnici Lira, ki je hkrati glasbilo in ozvezdje, Zemlja je Težnost, ki »pripoveduje« zgodbo, in Ocean je Brezno, ki ponazarja globine mračnega, apokaliptičnega sveta.   

Za prvo, glasbeno obarvano dejanje sem izbral Bachovo fugo (Ricercata), Debussyjeva Sakralni in Posvetni ples ter Bachovo Ciaccono. Obe Bachovi stvaritvi sta prav tako prirejeni za orkester, ki stopi v ospredje v hibridnem, nezemeljskem prebivališču bogov, rahlo podobnim nekakšnim stvorom. Med tem ko je v tem precej zračnem in abstraktnem prostoru naš pogled usmerjen proti nebu in zvezdam, srečamo Apolona in muze ter smo hkrati priče prvemu prizoru mlade ljubezni med Orfejem in Evridiko. Sakralni in Posvetni ples sem izbral zaradi harfe, ki je hkrati Orfej, torej plesalec, ki jo upodablja s svojim gibanjem. Evridika je nimfa, simbol narave – vsakokrat, ko umre drevo, umre z njim tudi nimfa. Zato na prehodu iz prvega v drugo dejanje na odru simbolično posadimo drevo oziroma stopimo v zgodbo o Orfeju in Evridiki, ki se v težnosti – prizemljenosti drugega dejanja odvije pred gledalcem na glasbo Stravinskega. Tokrat ju ponazarjata druga plesalca, saj v vsakem dejanju dobi priložnost nov par, da se preizkusi v vlogi glavnih junakov. Čeravno je drugo dejanje precej tragično, sem mu hotel dodati tudi kanček prismuknjenosti, absurdnosti. Zato smo namesto okrogle Zemlje raje ustvarili Kolumbovo ravno oziroma prizorišče, ki nas po svoji vizualnosti rahlo spominja na filme Michela Gondryja. Na tej ravnini rastejo nihajoča drevesa, ki sledijo gibanju plesalcev. V naši zgodbi satir ni kozel in Evridike ne piči kača, ki je sicer tudi seksualni simbol. Zato se satir nameri Evridiko posiliti in jo, medtem ko mu poskuša zbežati, ubije, tako da ji zlomi drevo. Simbolika narave, ki jo dandanes tako vztrajno uničujemo, je močno poudarjena v vseh treh dejanjih. Orfeju v onostranstvo ali podzemlje pomaga Apolon, ki je tudi bog sonca. Onostranstvo je simbolno prikazano z mrkom, ki se zgodi na ravni Zemlji. Zato se v tretjem delu večera znajdemo v mračnem prostoru, ki ga ozvoči ga električna kitara, nekakšna sodobna različica harfe, pop glasba pa nas hkrati poveže s sedanjim časom, ki ga ponazori čisti, abstraktni ples, posejan z različnimi vzorci. V zraku je vseskozi čutiti zvoke Orfejeve lire, njegovo večno, tragično poezijo. Bo smrt ponovno vse združila? Ali se bosta Orfej in Evridika vsemu navkljub znova srečala?

Tudi kitarski vložek bo celotni sliki dodal neko posebno noto, mar ne?

Res je, prispeval ga je mlad in nadarjen kitarist Billy Sueiro. Zelo vesel sem, da sva lahko končno le združila svoje umetniške moči, saj je bil ves čas zaseden z obveznostmi in številnimi gostovanji s svojo glasbeno skupino. Glasbo je zložil po mojih navodilih, saj sem ga prosil, naj se za navdih zateče k temi, ki nam bo v spomin priklicala prizor naše rosne, sveže ljubezni iz prvega dejanja. Ta zanimivi glasbeni odlomek, ki ni smel izzveneti le kot ena kitara, marveč kot cel orkester kitar, bo Sueiro v živo izvedel na odru.

Torej se tudi v Orfični himni med seboj poleg vsega drugega prepletata še pripovedni in abstraktni balet? Kot vselej tudi tokrat stavite na »več je več«?

Seveda, saj sta mi oba blizu. Hkrati pa me zanimajo tudi kontrasti, ki jih ustvarjata med seboj. Prvi del govori o glasbi in je zato tudi bolj klasičen, drugega doživljam kot nekakšen filmski, izjemno intimni, pripovedni balet, tretji pa je že, kot rečeno, nasičen s čistim, abstraktnim in fizično močnim plesom. Ta hip se, denimo, ukvarjam s prizorom Evridikine smrti. Pas de deux Orfeja in mrtve Evridike v drugem dejanju me spominja na klasično vzdušje baleta Romeo in Julija, saj je vse skupaj videti tako, kot bi Romeo plesal z mrtvo Julijo. Prizor je zanimiv tudi zato, ker se nam ponekod dozdeva, da je Evridika zgolj hipnotizirana, ne pa mrtva. In prav v tem je magičnost poezije plesa, podob, trenutkov, ki se pojavljajo, nastajajo kar sami od sebe ...

/.../

Zaupali ste mi, da s svojih stvaritev zelo radi odstirate tančice skrivnosti. Je to res najboljše povabilo gledalcu na ogled predstave? Navsezadnje tudi naše in vaše Orfične himne?    

O svojih delih in njihovem ustvarjanju resnično rad veliko govorim. Kar pomeni, da veliko razkrijem gledalcu tudi vnaprej. Svoje delo doživljam zelo poetično in zato mi ni do tega, da bi, medtem ko gleda predstavo, razmišljal: »Le kaj za vraga bi rad ta človek s tem povedal?« Gledalec naj si predstavo privošči kot čisti vizualni užitek, se posveti likom na odru in iz tega ustvari svojo lastno poezijo. Bistvo sleherne umetniške stvaritve in tudi tako težke za pripovedovanje zgodb, kot je balet, je namreč poezija, ki se gledalca dotakne ali pa tudi ne. Nimam nič proti temu, da moje predstave ljudem morda niso všeč. Najhujše, kar lahko doleti neko upodobitev,  je, da gledalca pusti popolnoma ravnodušnega. Zato še najraje vidim, da ima do mojih stvaritev t. i. »sovražim ali ljubim« odnos.

/…/

Koreograf Jeroen Verbruggen

Belgijski koreograf Jeroen Verbruggen (1983) je študiral na Kraljevi baletni šoli v Antwerpnu, pod vodstvom Marinelle Panedа. Leta 2000 se je z velikim uspehom udeležil baletnega tekmovanja Prix de Lausanne, prejel nagrado občinstva in srebrno medaljo ter z njo tudi štipendijo za enoletni študij na kanadski Nacionalni baletni šoli v Torontu. Leta 2001 je na Evrovizijskem tekmovanju mladih plesalcev v Londonu s solo koreografijo Hyperballad zasedel drugo mesto. Leta 2000 je v Lubéronu sodeloval na poletni univerzi Evropskega baleta mladih (Le ballet des jeunes d’Europe), ki ga je umetniško vodil Jean Charles Gil. Na povabilo umetniškega vodje Roberta Denversa se je za dve leti pridružil še Kraljevemu baletu Flandrije v Antwerpnu. Tam je spoznal Jana Fabra, ki je zanj ustvaril vlogo Zoomorpha v svoji različici Labodjega jezera. Leta 2003 je bil angažiran v Evropskem baletu (Ballet d’Europe) v Marseillu, pod umetniškim vodstvom Jeana Charlesa Gila. V skupini Les Ballets de Monte Carlo, ki jo vodi Jean Christoph Maillot, je kot prvi plesalec sodeloval od leta 2004 do 2014 in odplesal raznolik repertoar glavnih vlog, zlasti v baletih koreografa Maillota, blestel pa je tudi v vlogah Benvolia, Mercutia in Romea v baletu Romeo in Julija, Princa v Pepelki ter Sina v baletu Izgubljeni sin (Prodigal Son) Georgea Balanchina. Njegovo plesno kariero so zaznamovale tudi vloge v stvaritvah gostujočih koreografov: Sidija Larbija Cherkaouija (In memoriam in Mea Culpa), Williama Forsytha (The Second Detail in Artifact II), Emia Greca in Pietra Scholtna (Le corps du ballet) ter Marca Goecka (Whiteout in Dearest Earthly Friend, kakor tudi demonska naslovna vloga v baletu Duh vrtnice/Spectre de la Rose). Prav dela slednjega so ga kot umetnika tudi najbolj navdihnila.

Kot koreograf se je Verbruggen preizkusil v različnih projektih. Sodeloval je z Belgijsko nacionalno televizijo VRT, ustvaril samostojno koreografijo Jack(L) in the Box za Monaški plesni forum v sodelovanju z Monaškim paviljonom Bossio in Univerzo IUAV iz Benetk, koreografiral je za Plesno akademijo princese Grace ter za številne večere mladih koreografov, ki so jih prirejali v njegovem matičnem gledališču. Leta 2012 je od Jeana Christopha Maillota prejel naročilo za svojo prvo uradno koreografsko stvaritev za Les Ballets de Monte Carlo Kill Bambi, ki jo je ustvaril v sodelovanju s pariško modno hišo On aura tout vu. Za svojo baletno hišo je leta 2013 na odru Opere Garnier v Monte Carlu ustvaril še delo Arithmophobia, septembra 2014 pa je uradno sklenil aktivno plesno kariero in se docela posvetil le koreografskemu ustvarjanju. Leta 2014 je prejel naročilo ženevskega Velikega gledališča, ki ga vodi Philippe Cohen, da ustvari svoj prvi celovečerni balet – novo interpretacijo Hrestača –, in k sodelovanju ponovno pritegnil pariško modno hišo On aura tout vu. Julija 2015 se je kot gostujoči koreograf vrnil v skupino Les Ballets de Monte Carlo s koreografijo True & False Unicorn in isto poletje ustvaril koreografijo A Mighty Wind za Nacionalno plesno skupino iz Wellsa. Septembra 2015 mu je umetniški vodja Jean Christoph Maillot ponudil možnost, da se znova pridruži njegovemu ansamblu, tokrat kot mlad rezidenčni koreograf, in sledilo je naročilo koreografije z naslovom L’Enfant et les Sortilèges, ki so jo julija 2016 premierno predstavili v monaškem opernem gledališču ob praznovanju 30. obletnice baletnega ansambla, pri kateri je sodeloval s hišno fotografinjo Alice Blangero in z modno hišo On aura tout vu. Maja 2016 so premierno uprizorili njegovo stvaritev Ma Mère L’Oye, s katero se je vrnil k svojim koreninam in ki jo je ustvaril za Flamski balet v sodelovanju s Timom Van Steenbergnom. Novembra 2016 je Nacionalni balet v Marseillu premierno uprizoril njegovo novo delo Pointless, ki ga je predstavil v okviru tematskega večera En Pointe (Na konicah prstov). Umetniški direktor baletnega ansambla Velikega gledališča v Ženevi Philippe Cohen je oktobra 2016 obnovil njegovi stvaritvi Iris in Vena Amoris, ki so ju uprizorili v okviru baletnega večera pod skupnim naslovom BA/ROCK. Junija 2017 je Jeroen Verbruggen prvič koreografiral v Nemčiji, in sicer za baletni ansambel Državnega gledališča v Nürnbergu, kjer je na povabilo Goya Montera ustvaril predstavo Where have all the Flowers Gone. Julija 2017 so v Operi Garnier v Monte Carlu premierno predstavili Massacre, celovečerni balet, ki ga je po navdihu baleta Posvetitev pomladi Igorja Stravinskega ustvaril za skupino Les Ballets de Monte Carlo.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)