SMG, 5. 6. 2013

Slovensko mladinsko gledališče prejelo rusko nagrado

Za predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! »posebna nagrada za pogum pri razvoju političnega gledališča«.
foto Žiga Koritnik
foto Žiga Koritnik
foto Žiga Koritnik
foto Žiga Koritnik
foto Žiga Koritnik
foto Žiga Koritnik

Žirija mednarodnega festivala Mlado gledališče v Omsku, ki so jo sestavljale avtoritete ruskih teatrologov in kritikov, je včeraj predstavi Slovenskega mladinskega gledališča Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! v režiji Oliverja Frljića dodelila »posebno nagrado za pogum pri razvoju zvrsti političnega gledališča«.

S to nagrado je bilo okronano 20. gostovanje te predstave na mednarodnih festivalih v Evropi in Ameriki, ki je sprožilo številne diskusije o (ne)moči ruskega političnega gledališče ter aktualnosti slovenske predstave.

***
Kritike so tako o predstavi zapisale:

Марина Дмитревская (Maria Dmitrevska), gledališka kritičarka, profesorica na Akademiji gledališke umetnosti iz Sankt Peterburga (СПбГАТИ), glavna urednica Peterburške gledališke revije («Петербургский театральный журнал»):

УБЕЙ СЛАВЯНИНА, ПРИСТУКНИ, ПРИХЛОПНИ ЕГО! (Ubi, ubi Slovana!)

Vroči balkanski fantje, ki so se na začetku predstave slekli skoraj »do nazga«, potem pa rekli bobu bob, in to do konca, brez laži razodeli vse rane in nesreče sodobnega sveta ter pokazali bistvo našega časa brez vrednot in tudi srž svojega poklica – ko je vse naprodaj, ter tako razburili nepripravljeno občinstvo v večernih toaletah pa tudi med gledalci navzoče predstavnike lokalne oblasti, da sem morala o tej predstavi tukaj takoj spregovoriti. 

No, morali so priti »hej Slovani« in ruskemu gledalcu povedati o svoji slovenski tragediji: češ sediš tukaj, misliš, da bi rajši gledal svojega Dostojevskega in da te to, kar govorijo na odru, čisto nič ne zadeva? Fuck! Ni res! Pri tej grozi, ki se je dogajala na Balkanu, ima prste vmes tudi Rusija, ker je dala zatočišče srbskim vojnim zločincem, sploh pa je postala deponija za zbiranje raznih idiotov z vsega sveta, vključno z Depardieujem! Tukaj je lani umrlo 1.055 gastarbajterjev iz Tadžikistana. Za majhno plačilo gradijo olimpijske objekte, denar za to pa se steka k skorumpiranim pravoslavnim politikom.

»Zdaj boste ostali tu še štiri ure in noben ne bo šel ven, dokler ne začnete razmišljat!«

Zraven mene, stisnjena od groze v svojem naslanjaču, je sedela dama, očitno uradnica, ki je po mobilnemu telefonu začela takoj klicati organizatorje festivala: »Koga ste nam pripeljali?! Zakaj to potrebujemo v Omsku? Davkoplačevalski denar …«

To, kar so nam pokazali Slovenci, je bila prava predstava – do zadnjega gledalca. Vse navzoče so tolkli direktno po glavi, vse po vrsti. Ampak po prizoru »golih penisov« je dvorano zapustilo veliko manj ljudi kot po besedilu o omskem županu, ki je dopustil dokončno onesnaženje rek Irtiš in Ob … Ti slovenski fantje so iz dvorane dobesedno pregnali vse tiste, ki niso bili pripravljeni poslušati njihove surove debate.

Slovenci, ki jih je pretresla vojna, razumejo, da je »bila sovjetska cenzura pičkin dim v primerjavi z današnjim neoliberalnim kapitalizmom«. Zapeli so pesem »ti braniš narod pred svojim narodom« [Neću protiv druga svog, op. ur.] in z vso močjo iščejo resnico, ki je ne najdejo. Sklepni prizor predstave – verbatim na ravni Shakespeara o igralskem poklicu. Je Leni Riefenstahl umetnica ali ne? Kako je lahko Kusturica snemal med vojno? Ali smemo peti pesem, ki jo je napisal izdajalec in fašist? Njihov sarkazem v odnosu do samih sebe je ravno tako neizprosen, kot je surov v odnosu do sveta, v katerem živijo. Do tega norega sveta, v katerem je vse – in vsi – povezano med sabo. Obtožujejo sebe, gledališke konformiste, ravno tako kot obsojajo vse nas, ki sedimo v dvorani.

»Kaj gledate, ruske pizde?« vprašajo dvorano, ter hladnokrvno sklenejo: tudi oni so v svojem igralskem poklicu prave pizde …

Malokdo je bil sposoben zdržati udarec, ki so ga zadali Slovenci. Jaz pa sem bila vsa srečna zaradi tega premega govora brez kančka »glamurja«. 

Mlado gledališče, SMG, Omsk

J Matko

ICESTITKE

11. 7. 2013