STA, 27. 2. 2019

Sinja Ožbolt: Preživetje na področju sodobnega plesa je hudičevo težko

Koreografinja, plesalka in plesna pedagoginja Sinja Ožbolt je prejemnica nagrade Ksenije Hribar za življenjsko delo, ki ji jo bodo izročili na nocojšnjem odprtju plesnega bienala Gibanica. Spregovorila je o poznanstvu s Ksenijo Hribar, o ljubezni do plesa in svojem delu ter kako "hudičevo težko" je preživetje na področju sodobnega plesa.

Sinja Ožbolt v predstavi Ljubezni moje babice / Foto: Miha Fras

Prejeli boste nagrado Ksenije Hribar, ki je poimenovana po vaši mentorici in prijateljici. Bi morda v začetku, tudi njej v poklon, povedali, kako se je spominjate?

Spominov na Ksenijo Hribar je veliko. So krasni, čudoviti in raznoliki. Spoznala sem jo pri 17-ih letih, ko je v Studiu za sodobni ples, kjer so tedaj delovale Neja Kos, Daliborka Podboj, Jasna Knez in Silva Ros in drugi, vodila enotedenski plesni seminar. Ksenija se je ravno vračala iz Londona, kjer je bila med ustanovitelji še danes legendarnega London Contemporary Dance Theatre in London Contemporary Dance School. Zato jo štejejo tudi med pionirje sodobnega plesa v Angliji. Kasneje mi je pomagala, da sem tudi sama obiskovala London Contemporary Dance School.

Najpomembnejši korak v najinem delovanju je bila ustanovitev Plesnega teatra Ljubljana (PTL), od česar bo letos minilo 35 let. Tedaj smo ustanovili profesionalno sodobno plesno skupino, v kateri smo bili sprva štirje, dve plesalki in dva plesalca oziroma igralca, nato pa smo imeli toliko dogodkov, da je v manj kot letu naša skupina zrasla na 12, tudi 14 plesalk in plesalcev. Naš prvi plesni projekt je bil Krst leta 1985, v sklopu katerega smo pred polnimi Križankami uprizorili dve samostojni predstavi - Bridke solze za L.M. v koreografiji Ksenije Hribar in Pesmi iz črnega marmorja Damirja Zlatarja Freyja. Ko smo proslavljali ta večer, smo se dejansko počutili kot rock ali punk zvezde. V 80-ih letih je bilo teh močnih doživetij res veliko, naše predstave so bile ves čas polne in obiskovalo jih je raznoliko občinstvo.

Zanimivo, da ste uporabili izraz mentorica, ki ga mi tedaj nismo uporabljali. Ksenija je bila naša koreografinja in tudi režiserka. S Ksenijo smo živeli skupaj našo umetnost, na naših plesnih klasih, na vajah za predstave, v pogovorih... Sicer je bila ona bolj introvertirana oseba, kar je čutila, mislila, doživljala je prelila v koreografije, v zgodbe svojih predstav. Spominjam se, da je s seboj vselej imela zvežčič, v katerem je imela zabeležene osnutke za določeno predstavo.

 

Kaj pa bi rekli, da vam je Ksenija Hribar dala kot ustvarjalka?

Na tistem Ksenjinem plesnem seminarju sem prvič spoznala tedaj že uveljavljeno graham plesno tehniko, poimenovano po pionirki modernega plesa, Američanki Marthi Graham. Tedaj se mi je res odpiralo. Bila sem mlada in začela sem se zavedati, da moraš telo izgrajevati, trenirati na psiho-fizični ravni, saj je to v svetu sodobnoplesne umetnosti tvoj edini instrument. Ksenija mi je odprla razmišljanje o telesu v nekem praznem prostoru, času, dinamiki in ritmu.

Bila je koreografinja, ki je imela koreografijo zamišljeno, a v procesu dela nas je ves čas ustvarjalno vključevala, upoštevala naše plesne zmožnosti ter našo raznolikost. Zelo jo je zanimala tudi razlika med spoloma, v kontekstu dobrih in slabih oziroma uspelih in neuspelih srečanj. Pomembna ji je bila odzivnost ter natančnost koreografije glede na glasbo, ki jo je izbrala.

Od nekdaj sem želela plesati. Če nekdo ugleda neko umetniško področje kot tisto, ki mu daje nove pomene ter smisle, se zanj odloči in v njem vztraja, tudi, če to pomeni ogromno negotovost za preživetje. Ksenija je vselej rekla, da dobro razvijam gibanje iz samega telesa. Nikoli nisem izhajala iz zgodbe, sploh ne pri prvih predstavah. Izhodišče so bili tišina, prazen prostor ter plesalci v njem.

 

Zakaj je za vas ta tišina, iz katere gradite koreografije, tako pomembna? Lahko bi rekli, da gradite iz nič...

Lepo ste to povedali. Ali obstaja nič? Ali obstaja tišina? Od rojstva smo naseljeni s številnimi pomeni in včasih se je treba prav boriti s tem, da jih odmetavaš. Sem človek, ki ga zanima več stvari in na neki točki se moram na nekaj osredotočiti.

Če izhajam iz tišine, se začno v moji improvizaciji dogajati čisto druge stvari. Moje ustvarjalno delo izhaja iz notranjega ritma, same plesne dinamike. Nastajati začnejo plesne fraze, ki jih začnem odmetavati, odmetavam gibe, se borim za druge... Z določenim ustvarjalcem glasbe se spustim v dialog šele, ko je že veliko plesa ustvarjenega. Tišine so zame pomembne tudi v sami predstavi. Res pa je, da jih je treba znati uporabljati in zanje najti pravi prostor.

 

Kaj pa vaš plesni izraz - v utemeljitvi nagrade beremo, da vaš talent zaznamujejo idealne telesne predispozicije, smisel za improvizacijo, vzneseno zanimanje za umetnost, občutek za duh časa... Kaj bi pa vi rekli? Kaj je tisti ključ, ki zaznamuje vaš plesni izraz?

Ko ustvarjam neko predstavo, si mislim: Vsi plesni koraki, ki jih najdem na tem planetu, so moji, če jih uporabim in izvedem. Moji oziroma od plesalcev, s katerimi ustvarjam. Od nekdaj rada delam z večjimi zasedbami, denimo pet ali šest nastopajočih, še raje bi jih imela več, a vemo, kako je z razpoložljivimi finančnimi sredstvi... Več nastopajočih zato, ker me zelo zanima, kaj je ta psihofizična komunikacija med telesi. Velikokrat so bile moje predstave ustvarjene v praznem prostoru, v katerega smo nato umeščali scene, ki so bile izven prostora uprizarjanja, ali pa smo se igrali s tem, da smo prostor omejili.

Recimo v moji prvi celovečerni predstavi Rdeči čeveljčki (1993) v Kapelici na Kersnikovi 4. Pri tej predstavi mi je bil eden od povezovalnih asociativnih pol star ameriški film Red Shoes. Tla smo prekrili s preprogami, ki so jih najprej plesalci občudovali, nato pa so jim povzročile oviro, nelagodje. Kot nekaj, kar ti je najbližje in ti lahko povzroča užitek in hkrati bolečino. Skozi to predstavo so plesalci zvijali, umikali, prenašali te preproge, dokler jih niso na koncu popolnoma umaknili in končno prišli do tal, ki so omogočala premikanje, delovanje, ples.

 

Z izjemo EnKnapGroup v Sloveniji nimamo stalne plesne skupine. Ste si kdaj želeli ustanoviti svojo?

To sem si želela od začetka delovanja. Sama sem med iskanjem svojega izraza, estetike gibanja - plesnih improvizacij, kompozicij in struktur - odkrivala neko gibanje v telesu, ki sem si ga želela razvijati s skupino. A v danih pogojih je vzpostavitev stalne skupine nemogoče. Še sredi 90-ih smo to poskusili Ksenija Hribar, Matjaž Farič, Živa Brecelj in jaz, a se nam finančno nikakor ni izšlo.

 

Večkrat je slišati, da smo v Sloveniji v sodobnem plesu zelo močni in da se plesalci uspešno predstavljajo na festivalu plesnih perspektiv Ukrep, ki ste ga soustanovili ter tudi v tujini. Kaj bi vi rekli o tem, glede na to, da mlade poučujete na smeri sodobni ples Srednje vzgojiteljske šole, gimnazije in umetniške gimnazije Ljubljana (SVŠGUGL)?

V Sloveniji imamo na področju sodobnega plesa toliko talentov, da je to fascinantno. Mladi imajo dobre možnosti za izobraževanje, po drugi strani pa je pred njimi negotova prihodnost, saj jim naša družbena stvarnost ne omogoča dovolj priložnosti za preživetje. Naj povem, da letos mineva 20 let, odkar na naši šoli, po novem SVŠGUGL, obstaja smer sodobni ples, za kar je zaslužna Maja Delak, pa tudi Ksenija Hribar. To, da imamo to smer, je fantastično in vpis je iz leta v leto večji.

S srednješolci izjemno rada delam. Če kot pedagoginja veš, kako boš oblikovala, udejanjila svoj program, da bi učence motiviral, je neverjetno, kaj od njih dobiš nazaj. Naši so resnično dobri. Ob zaključku šolanja imajo opravljeno splošno maturo, kar pomeni, da gredo lahko študirat karkoli drugega, lahko pa se tudi odločijo za nadaljevanje plesnega izobraževanja. Od teh jih še vedno veliko skuša opraviti avdicije za izobraževanje v tujini.

 

Že omenjena ustanovitev PTL leta 1984 velja za trenutek, ko je prišlo do profesionalizacije sodobnega plesa pri nas. A na ravni sistemskih ureditev je ostalo pri tem. Leta 2012 ste dobili Center za sodobni ples, ki so ga kmalu neslavno zaprli, ob predlanski Gibanici pa je s strani tedanjega ministra Toneta Peršaka na dan privrela pobuda, da bi ga ponovno vzpostavili. Kaj vi menite o tem?

Menim, da je nujno, da bi dobili Center za sodobni ples, saj smo danes vsi, ki delujemo na področju sodobnega plesa, organizirani kot zavodi in sodimo pod nevladno sceno. Center smo si zamislili kot javni zavod, ki bi pomagal ustvarjalcem sodobnega plesa v boju za večjo prepoznavnost našega dela in področja samega. V javnosti obstaja neka lažna podoba o tem, kako nam gre dobro. To pa zgolj zato, ker imamo v Sloveniji resnično toliko nadarjenih plesalcev, koreografov in plesnih pedagogov. Po drugi strani pa se še vedno soočamo s tem, da za svoje projekte dobimo zelo malo denarja, če sploh smo podprti! To naše stanje je resnično kritično!

Preživetje na področju sodobnega plesa je namreč hudičevo težko. Zato mora biti tvoja želja po tovrstnem ustvarjanju izjemno velika, saj zahteva ogromno vztrajnosti in garanja. Zavedati se moramo, da mnogi od teh perspektivnih mladih, ki se šolajo v tujini, prihaja nazaj in išče priložnosti.

 

Ko smo ravno pri postavljanju novega ministra in pred snovanjem novega Nacionalnega programa za kulturo - kaj je po vašem mnenju treba v ta program nujno vključiti glede področja sodobnega plesa?

Kot sva že rekli. Ponovno je treba zagnati Center za sodobni ples, nujna pa je ureditev področja financiranja nevladnih zavodov, predvsem v smeri zvišanja sredstev, ki jih država namenja za njihovo delovanje, saj so te vsote prav žaljive. Treba se je tudi zavedati, da je sodobni ples nekomercialno umetniško področje.

Slovenski sodobni ples je prepoznan v tujini, naši plesni ustvarjalci izkazujejo neke svoje specifike, talente, ki jih ločujejo od ustvarjalcev in trendov iz drugih držav. V Belgiji, denimo, svoje po svetu odmevne sodobnoplesne skupine izjemno podpirajo kot reprezentativne predstavnike države in kulture, ambasadorje umetnosti.

Morda sem nepopravljiv optimist, a zame je umetnost področje, ki lahko spreminja svet. Brez umetnosti nismo več ljudje. Če pa izgubimo še umetnost, nam preostane samo to, kar že prevladuje v današnjem svetu - pohlep, orožje in vojne.

 

Kaj pa glede arhiviranja gradiva? Rok Vevar dela na tem področju velike premike, tudi glede popisovanja zgodovine slovenskega sodobnega plesa. Ali obstajajo posnetki vseh vaših predstav?

V PTL smo se videodokumentiranju zelo posvečali. Vse naše predstave so posnete na VHS in kolikor vem, so te različice sedaj tudi že digitalizirane. Edini posnetek, ki je žal izgubljen, je posnetek predstave Damirja Zlatarja Freyja Metastaza Laibach (1985). Te posnetke ter druge materiale zbira Vevar v sklopu projekta Začasni slovenski plesni arhiv. Zelo pomembno pa je, da se je lotil tudi zgodovine slovenskega sodobnega plesa v Sloveniji od začetka 20. stoletja in en del tega že zbral v knjigi Dan, noč + Človek = ritem: Antologija slovenske sodobnoplesne publicistike 1918-1960.

 

Vaša za zdaj zadnja celovečerna predstava je Blago(r) narodu iz leta 2015, za katero ste navdih iskali pri Cankarju, tematizirala pa je načelo človekovega ugodja. Je kakšen poseben vzrok, da so odtlej minila štiri leta? Pripravljate kaj novega?

Morda je toliko časa minilo, ker sem zelo vpletena v poučevanje. Že nekaj časa pa razvijam idejo za novo predstavo, pri čemer me navdihuje tudi ukvarjanje z mladimi. Lahko razkrijem, da me je zelo zaznamovala kritičnost do današnjega časa in sveta, ki smo se je dotaknili tudi v Blago(r) narodu - v kakšnem svetu danes živimo ter kakšni smo do "drugih", ki lahko živijo čez mejo ali blizu nas in so tolikokrat krivi za to, da nam nečesa manjka... Ker ne zmoremo prepoznati ali se ne upamo ozreti na glavne krivce, iščemo krivce v teh "drugih", ki naj bi ovirali naše življenje, sploh pa naš užitek.

Gibanica, Sinja Ožbolt, Nagrada Ksenije Hribar