Ničesar ni

Nekoč, ko sem se komaj seznanil s Sljusarčukom (režiserjem Aleksejem Sljusarčukom, op. prev.), sva imela psevdofilozofske pogovore. Kaj je življenje, s čim smo obdani, kaj se dogaja v vesolju in tako naprej ... In sem zgeneriral tak stavek, po katerem se je pogovor končal, saj Sljusarčuk ni sprejel mojega stališča ... Rekel je: »Je življenje, je smrt, je ljubezen ...« A jaz sem mu odgovoril: »Ljoša, ničesar ni. Sploh ničesar …« To sem mu rekel v šali, a čez nekaj let, pred svojo predstavo Fevralja, sem to dejansko uvidel: ničesar ni, sploh ničesar, in tudi tega stavka ni. In če ni ničesar, kar bi lahko ljubili ali sovražili, se lahko dotaknemo vsega.

Jaz kot režiser

Če govorim o sebi kot režiserju, se mi je nekoč porodila misel, da bi moral biti režiser šibak človek, popolnoma nepismen človek: človek, ki ne bere knjig, ne gleda naokrog, ne sprejema informacij. Moj osebni koncept je, da informacije, ki jih prejmemo iz družbe, izpodrinejo informacije, ki smo jih dobili do rojstva in v času rojstva. Ko se rodimo, imamo neko količino notranjega kozmičnega znanja, a nam ga s prvimi materinimi besedami in potem z vrtcem, s šolo, družba odvzame. Informacije, ki so bile položene v nas, se v socialnem diskurzu razblinijo. Več berem knjig, Dostojevskega, Čehova ... manj ostane mene v meni. Več vem, vidim, manj je mene. Zatorej se je treba – po moji teoriji – ustaviti. Nehati brati, gledati, videti – in takrat lahko vnesemo kakšen delček sebe v predstavo. A ko govorimo s tujimi besedami, tujimi podobami, kot se zdaj dogaja praktično v vsem gledališču, iz gledalcev delamo idiote. Celo moj ljubi Castellucci, tudi on ima gledalce za norce. Pravi: »Popolnoma vseeno mi je, kaj vi mislite. Jaz vam bom zdaj pokazal, kakšna je zgodovina vesolja ali odnosov, jaz vam bom zdaj pokazal ...« In tako ne le Castellucci. Nasploh vse svetovno gledališče ima gledalca za norca. Vsi režiserji diktirajo gledalcu svoje psevdoresnice.

Moje predstave

Moje predstave – so táko platno. Platno, ki se ne premika. Na splošno gledano je to 360-stopinjska kamera, ki snema vse naokrog. Ni ničesar »do« in ničesar »po«. Je le trenutek, v katerem se nekaj dogaja. In možnosti, kaj se v njem dogaja, je neskončno. To je tudi dogajanje predstave Ōs, nove predstave po Paviću. Ōs: To je platno, to je panorama, ki jo lahko gledamo v katero koli smer, kolikor hočemo časa.

Gledalci vidijo le to, kar je v njihovih glavah

Postalo mi je jasno, da je odsotnost feedbacka pri gledalcih dobra stvar. Nihče mi nič ne daje, ker nihče nič ne razume. Gledalci vidijo le to, kar je v njihovih glavah. Ljudje ne razumejo, ne zato, ker bi bilo vse zelo zapleteno. Ne razumejo, ker mislijo v kategorijah, ki jim ne dovolijo prepoznati vse te vrste simbolov. Poskušajo dobiti informacije, da bi oblikovali odziv, vendar jim to ne uspe. Včeraj sem se pogovarjal z direktorico. Pravi mi: »Ljoša, prosim, daj gledalcem vsaj en namig. Prosim te! Predstava Ōs je še bolj dolgočasna od predstave Fevralja.« A jaz odgovarjam: »Ljudje, dolgčas je deklarativen za moje predstave. Dolgčas je bil mišljen.« Nekoč sem napisal dober stavek: »Rodili vam bomo predstavo in vam jo pokazali, in vi boste videli, kar boste hoteli videti.« V tem je igra  in meni je všeč širiti te meje. Moje predstave so kot vata. Vanjo daš roko, je mehka in prijetna, a bolj ko premikaš roko, tesnejša postaja in ni ji konca. Vidite, tako prihajamo k temu, kaj pravzaprav je gledališče? Ponavljam: besede so zelo slab prevodnik. Tudi zgodbe. Treba je misliti v drugih kategorijah. Če preidemo k Ōsi po Paviću – Pavič je absolutni genij. Taka energija besedila! Ko smo razpravljali, kakšna predstava je to, sem rekel: »Ljudje, dajmo, preprosto sedimo, preberimo Pavića in nihče ne bo nič razumel.« Enako velja za gledališče. V gledališču razen energije ni ničesar drugega. Samo energija. Nekoristno je pripovedovati zgodbe. Neumno bi bilo vzeti Pavića in potegniti ven kakšno zgodbo. Ali pa pripovedovati o kakšni zgodbi, ki se mi dogaja v glavi ... Koga to zanima? Važno je le, kaj se dogaja v glavi gledalca.

Predstava Ōs

Gledati, poslušati, občutiti. Tak cilj smo si postavili ustvarjalci predstave Ōs. Kaj je ta os, na katero je posajen ves ta svet? Zanimivo, da beseda os izgleda in se sliši osirotelo. Občutek imam, da je namerno obrezana, da ne bi občutili njene polne moči. Nedvomno je os nematerialen pojem, kljub vsem poskusom, da bi ga vgradili v svet okoli nas. Vsekakor se nam ne zdi, da je to os kolesa, in zagotovo to ni fizikalni termin. Os je subjektivna in spekulativna. Je v vsakem izmed nas. Vendar le malokdo želi usmeriti pogled v drugo smer od resničnosti, kot se mu kaže.

Človeštvo je ujeto v svoje plašnice in pravila. Nismo več popolnoma sposobni odgovoriti na katerokoli, čeprav na videz elementarno vprašanje. Na primer, ne morem nedvoumno odgovoriti na vprašanje svoje najmlajše hčerke: »Oče, katera je tvoja najljubša barva?« Izgubim svojo os, moram se spomniti pravil igre, ki si jih je izmislilo človeštvo. Rečem »črna« – in to pomeni strašno, rekel bom »bela« – postanem cunja, rečem »modra« – pa bo pomenilo spet neko drugo stvar. Živim življenje vseh prebivalcev tega sveta, vendar ne svojega. Tudi zdaj, ko pišem besedilo o predstavi, zelo marljivo sledim svojim frazam, kontroliram besede v upanju, da se oseba, ki jih bere, ne bo odtrgala od branja, ne bo skomignila z rameni od zmede ali bo preprosto užaljena … A med obdobji brezdelja čutim svojo os, ki ne obrača pozornosti na ostalo človeštvo in mi pove, kam naj gledam in kaj naj mislim.

Med vajami predstave Ōs, ki temelji na besedilih briljantnega srbskega misleca in pisatelja Milorada Pavića, njegove misli vedno bolj razumem. Učim se gledati svet skozi Obrnjeno rokavico, kar je strašno težko in hkrati čezmerno zabavno. Razumeti zgradbo vsega takoj, brez analize in perspektiv, brez politike in sociologije, brez sovraštva in ljubezni. Opazovati svojo os.

Predstava, ki je začela svoje življenje na dvojezičnih vajah in se je zdela navaden projekt, se je po zaslugi Pavićevih besedil spremenila v ločeno vesolje, ki se nahaja znotraj drugega, manj pomembnega. Notranje življenje igralk, njuni impulzi, na videz naključne podobnosti v biografijah, podobnost karakterjev in še veliko več, je uokvirjeno z dvema jezikoma, ki si očitno nista podobna, vendar povzročata občutek medsebojne empatije. Prav o tem piše Pavić. Zgodba se lahko obrne v katerokoli smer, v tej zgodbi se lahko zgodijo kakršnikoli dogodki, svet se lahko obrne navzven ali tudi ne. Mi se znajdemo na mestu, kjer bi morali biti, in opazujemo to, kar vidimo, in ne tega, na kar nam obračajo pozornost. Ostaja le eno vprašanje. Kako prinesti do vas vse povedano? Spet lahko rečem le, da bomo rodili predstavo in jo boste videli. Toda ne boste videli, kar vam bomo pokazali, ampak le to, kar želite videti sami.

(iz gledališkega lista)

Dele besedila zapisala Jelena Strogaljeva
Prevedla Maja Poljanec Nemec