Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 7. 10. 2011

Razstava o zgodovini Šentjakobskega gledališča

Ob 90-letnici Šentjakobskega gledališča so v Slovenskem gledališkem muzeju včeraj odprli pregledno razstavo z naslovom Neskončna igra.

»Slovensko gledališče se je začelo z ljubiteljstvom in Šentjakobsko gledališče goji to žlahtno tradicijo,« je v uvodnem nagovoru ob odprtju razstave dejal direktor Slovenskega gledališkega muzeja Ivo Svetina. Poudaril je, da so skozi gledališče, ki predstavlja »vrh t. i. ljubiteljske dejavnosti«, šle stotine ustvarjalcev, kar je »zavidljiva dediščina, ki si zasluži spoštovanje«. Od svojega začetka je gledališče odigralo 559 premier, od tega 52 krstnih predstav, 4 jugoslovanske in 55 slovenskih praizvedb, vzgojili so več kot 700 igralcev in gostovali po vsej Sloveniji in sosednjih deželah ter za svoje delo prejeli številne nagrade.

Razstava zgodovino Šentjakobskega gledališča deli na šest obdobij. Prvo obdobje, »Rojstvo«, zajema čas formacije gledališča, ki je svoje prve prostore dobilo v Stari Ljubljani na Gornjem trgu, kjer stoji cerkev svetega Jakoba. »Rast« se ukvarja z njegovo usodo po letu 1932, ko se je šentjakobski oder preselil v Mestni dom, kjer domuje še danes. »Boleča tišina« prikazuje kulturni molk in kadrovske izgube med drugo svetovno vojno. Obdobje »Pol služba, pol ljubezen« se začenja z letom 1945, ko je mestna oblast gledališču podelila status polprofesionalnega gledališča. Sklop »Obrazi spreminjajo obraze« priča o zgodovini gledališča po letu 1968, ko je njegove ustanoviteljske pravice in dolžnosti prevzel Mestni svet. Duh novega tisočletja, v katerem je gledališče dobilo status društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture, pa povzema »Neskončna igra«.

Avtorica razstave in ljubiteljska igralka Katarina Glavan Batagelj zgodovino gledališča predstavlja večplastno – niz zgodovinskih podatkov prepleta z igralčevo intimo, njegovim vživljanjem v igralski lik, spoznavanjem s kostumom, scenografijo in učenjem dramskega besedila. Obiskovalci razstave si tako med sprehodom po devetdesetletni zgodovini Šentjakobskega gledališča lahko ogledajo številne fotografije z uprizoritev, gledališke liste pa tudi kostumske in scenske skice, igralske rekvizite, nekaj kostumov ter uporabne predmete. »Razstavni eksponati bogatijo slikovitost muzejske postavitve. Šepetajo nam zgodbo iz zaodrja – na življenje gledališča sta od nekdaj vplivala denar in cenzura,« je dejala Glavan Batageljeva. Po njenih besedah igralci v maskirnici pozabijo na te težave, nalepijo si dolg nos, brke in se v trenutku spremenijo v nekaj, kar niso. To igralcu daje neverjetno moč. »Človek je že v pradavnini sodeloval v ritualnih uprizoritvah, bil je tudi opazovalec, gledalec. Zadovoljen je bil takrat, ko je ocenil, da so bili bogovi z njegovo predstavo zadovoljni. Naša civilizacija je predvsem neusmiljena ocenjevalka delovne uspešnosti, za zabavo in duhovno hrano pa nam zmanjkuje časa

Odprtja sta se udeležila tudi ljubljanski župan Zoran Janković in minister za šolstvo in šport Igor Lukšič. Prvi je ob tej priložnosti gledališču zaželel, da bi na svoji lokaciji v Ljubljani preživelo še nadaljnjih devetdeset let, in znova izrazil zadovoljstvo, da se je spor, ki je nastal zaradi načrtovane selitve gledališča, razpletel v zadovoljstvo obeh strani. Lukšič pa je v kratkem nagovoru priznal, da ga s Šentjakobskim gledališčem povezujejo sorodstvene vezi, saj v njem delujeta njegova hči Katarina in teta Slava, pa tudi mladostni spomini, saj ga je obiskoval vse od začetka svojega študija leta 1981: »V Šentjakobu se je bolj čutilo teater kot kje drugje. Tu je več srca, ljubezni.«

Šentjakobskemu gledališču in njegovim ustvarjalcem se je ob častitljivem jubileju poklonil tudi akademski kipar Stojan Batič. Gledališču je podaril izvirno risbo svoje Antigone, bronastega kipa, ki stoji pred ljubljansko Dramo.

Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 11. 10. 2011
Gledališče za otroke in mladino postaja čedalje bolj pomembno
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 6. 2. 2012
»Rad imam abstrakcijo, ljubim pa zgodbo«
Andraž Polončič Ruparčič, SiGledal, 26. 5. 2012
CoFestival – soustvarjanje smisla