Dogajanje v najnovejšem besedilu Alarm telesa Barbare Zemljič, njenem tretjem, uprizorjenem na Mali sceni MGL, če se spomnimo kriminalke Praznina spomina in Olja črne kumine, je postavljeno zunaj družinskega doma, v napol javni, predvsem pa intimno varen prostor terapevtske skupine oziroma vikend terapije za vse vrste odvisnosti, katere cilj naj bi bilo »opolnomočenje notranjega otroka«. Tako to vsaj ubesedi zelo pozitivno vznemirjena terapevtka Melita, sicer tudi avtorica knjige Bela breza. Besedilo je sestavljeno iz 29 individualno naslovljenih slik, pri čemer so nekatere časovno in dogajalno spojene, med drugimi zaznamo časovno elipso, najdemo pa tudi slike sanj, ki so iztrgane iz realnega prostora in časa.
Med gledališčem in terapijo
Prva slika sprva zbega, saj opazujemo odraslo žensko, ki na povodcu vodi mladega moškega, ki se pretvarja, da je pes. V prizor vstopi druga ženska, ki prekine to igro in mladeniča materinsko zaščiti. Ko ta utelesitev materinskega nadjaza povsem zaustavi dogajanje, se izkaže, da smo bili priča terapevtski inscenaciji travmatičnega dogodka iz otroštva, ki ga je doživela sedemletna Regina. Barbara Zemljič nas tako potisne in medias res in od tega trenutka naprej vemo, da smo kot gledalci postali nekakšni privilegirani voajerji, skriti opazovalci za zrcalnim oknom, kakršna najdemo v bolje opremljenih terapevtskih sobah. Terapevtska metoda, ki smo ji priča, je očitno nekakšna oblika psihodrame, danes zelo priljubljene in razširjene terapevtske metode, ki jo je na prelomu 19. stoletja na Dunaju razvil Jacob Levy Moreno (1889–1974) kot antitezo Freudovi psihoanalizi oziroma, kot nas poduči epitaf na njegovem nagrobniku, »Mož, ki je v psihiatrijo pripeljal radost in smeh«.
Psihodrama je celostna skupinska terapija, ki uporablja prijeme gledališke inscenacije, da se lahko pacienti pod vodstvom psihoterapevta-režiserja soočijo z lastnimi emocionalnimi in psihološkimi zagatami ter travmatičnimi dogodki. Sam proces psihodrame še najbolj spominja na gledališko vajo, ki prav tako zahteva varen prostor brez opazovalcev in posebno posvečenost, da omogoči poglabljanje v lastna čustva in s tem iskanje ustreznih čustvenih odzivov oziroma izamišljene dramske osebe. Igralci v gledališču prizore ponavljajo, se opazujejo in čustva povnanjijo, da lahko iz tega naposled vznikne uprizoritev. Pri psihodrami pa je udeleženec tisti, ki se neposredno sooča s svojimi psihološkimi fobijami, travmami, vzorci itd. Prepričana pa sem, da bi mi mnogo mojih kolegic in kolegov pritrdilo, da so včasih tudi naše vaje pravzaprav nekakšna oblika psihoterapije, saj se med vajami pogosto razpremo v ranljivosti in odstremo dele svoje intimne zgodovine. Lahko torej mirno zaključimo, da sta zdravljenje duše in gledališče povezana že v samem temelju, kar nikakor ni naključje.
Gledališče je že od svojih začetkov prepleteno s prikazovanjem mejnih duševnih stanj. Če danes beremo antične tragedije, se ne moremo izogniti vtisu, da se skoraj v vsaki pojavi neka oblika duševne motnje ali bolezni. Ob tem moramo pripomniti, da so stari Grki duševno zdravje pojmovali drugače, kot ga pojmujemo danes. Sprva so domnevali, da je porušeno duševno ravnotežje posledica božje intervencije, ozdravitev pa je bila odvisna od volje bogov. Spomnimo se samo Oresta, ki ubije svojo mater Klitajmnestro, nato pa ga zaradi matricida neusmiljeno preganjajo pošastne Erinije, maščevalke duhov umrlih. Oresta pred blaznostjo reši boginja Atena, ženska brez matere, saj je rojena iz Zevsove glave, ki Erinije spremeni v zavetnice doma, njega pa tako odreši duševnega trpljenja. Šele Hipokrat, oče medicine, je vzroke za duševne bolezni pripisal neravnovesju štirih telesnih tekočin. Terapije, ki jih je predpisoval, so vključevale uživanje zdravilnih rastlin, uravnoteženo prehrano, pogovore, masaže, kopeli, uživanje v glasbi in tudi oglede gledaliških predstav. Navsezadnje ni naključje, da je bilo slavno gledališče Epidaver del obsežnega zdraviliškega kompleksa z mineralnimi vrelci in tudi nastanitvenimi kapacitetami. O smotru tragedije je Aristotel v Poetiki zapisal: »Tragedija je umetnina, ki posnema resnobno in zaokroženo dejanje primernega obsega v olepšani besedi v obliki dramske dejavnosti in ne v pripovedi, in ki z zbujanjem sočutja (gr. ἐλέου, éleos) in strahu (gr. φόβου, phóbos) doseže očiščenje (gr. κάθαρσιν, kátharsis) takšnih občutij.« Skratka, kot gledalci v gledališču doživimo različne občutke, od strahu do groze, in se jih tudi očistimo. Ogled predstave je nekakšen duševni detox. Zato lahko rečemo, da psihoterapija in gledališče hodita z roko v roki že od začetka evropske civilizacije.
Elemente gledališkosti najdemo tudi v drugih oblikah skupinskih terapij, četudi se te ne sklicujejo na psihodramo. Spomnimo se, na primer, samoorganiziranih skupin anonimnih alkoholikov, kjer udeleženci sedijo v krogu, nato pa eden izmed njih spregovori. Najprej se predstavi, pove svoje ime in doda stavek: »Jaz sem alkoholik.« Osebno ime in beseda alkoholik tvorita nekakšno didaskalijo, se pravi označbo osebe, kakršno najdemo na začetku dramskih besedil. Pripovedi anonimnih alkoholikov so oblika spontanega monologa, preostali člani skupine pa postanejo občinstvo. Tako kot v gledališču si tudi posamezniki v terapevtskih združenjih in skupnostih delijo zgodbe, pri čemer je izpoved samo en del tega procesa, drugi je brez dvoma sočutje in razumevanje sotrpinov.
Na vsebinski ravni gledališče že od časov starih Grkov problematizira in raziskuje odnos med normo in njenim odklonom, se pravi, kaj pomeni biti in bivati znotraj družbeno posredovane norme ter kaj je tisto, kar subjekt izrine iz tega območja, da lahko zanj rečemo, da ni več »normalen«. Zbujanje groze, strahu, sočutja in tudi očiščenja teh občutij se v gledalcih dogaja prav ob uprizarjanju in odrskem raziskovanju mejnih stanj človeškega duha.
Med terapevtsko in družinsko dinamiko
Še v območju ekspozicije Zemljič poleg Regine, Roka in terapevtke vpelje še četrto dramsko osebo − Nives, za katero se izkaže, da je Reginina sestra. Ravnanje terapevtke, ki Nives kljub glasnim Regininim ugovorom sprejme v skupino, je strokovno in človeško zelo vprašljivo. Z vidika dramskega dogajanja pa z Nivesinim prihodom terapevtsko spodrine družinska dinamika oziroma obračunavanje med sestrama. Regina Nives obtožuje, da jo je prišla nadzorovat, medtem ko Nives toži, da jo je družina po očetovi smrti izključila, kar je v njej sprožilo samomorilne misli. Rok, ki s terapevtko, kot pove sama, sodeluje že dalj časa, se v spremenjeni zasedbi dobro znajde. Očitno sta z Regino že pred tem dobro sodelovala pri spodkopavanju terapije s tihotapljenjem in uživanjem legalnih in nelegalnih opojnih substanc. Nives sprva, kot je tega vajena v svoji družini, zasede svojo običajno vlogo skrbnice oziroma pridnega postaršenega otroka, tistega torej, ki v družinah alkoholikov prevzame skrb za organizacijo življenja. V disfunkcionalnih družinah z alkoholiki so starši pogosto nedotakljive avtoritete, otroci pa se naučijo, da njihove lastne potrebe, želje in občutki niso pomembni. Odraščanje v negotovosti, kaosu in strahu vodi v izkrivljeno samopodobo, kronično potrebo po potrditvi in stalen občutek manjvrednosti. V odrasli dobi se otroci alkoholikov gibljejo med dvema skrajnostma: pasivnim, podrejenim vedenjem (pretirano prilagajanje, beg pred konflikti) ali agresivnim nadziranjem drugih (manipulacija, psihična rigidnost). Prav v ti dve skrajnosti sta potisnjeni sestri, ki sta odraščali pod strahovlado nepredvidljive matere alkoholičarke in pasivnega očeta, ki je vse to dopuščal.
Med motivacijo in manipulacijo
Zasvojeni posamezniki so stoletja veljali za zaničevanja vredne lenuhe, slabiče, ljudi šibke volje, ki niso sposobni samoobvladovanja. Danes zasvojenost katerega koli tipa razumemo kot psihofizično bolezen, katere zdravljenje je dolgotrajen proces, ki zahteva interdisciplinarni pristop – vse to je posledica znanstvenih raziskav delovanja možganov, ki jih poznamo od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Kemičnim zasvojenostim s substancami so šele v tem tisočletju dodali še nekemične oziroma vedenjske zasvojenosti. Ob tem znanstveniki potrjujejo, da vzroke zasvojenosti lahko najdemo tako v družinskem in družbenem okolju kot tudi v genetski zasnovi. Povedano drugače: več možnosti imamo, da podležemo zasvojenosti, če smo rojeni v družini, v kateri so starši zasvojeni, oziroma če živimo v družbi, ki je tolerantna do zasvajajoče substance ali vedenja. Nihče se ne pritožuje, če je njegov sodelavec deloholik, mar ne?!
Čeprav zvenijo privlačno, pa »opolnomočenje notranjega otroka, hoja po žerjavici, angelske karte« in podobne metode niso zares učinkovite pri zdravljenju zasvojenosti. Zemljič hitro razkrije, da alkoholičarka Regina pravzaprav ni prišla na zdravljenje, temveč potrebuje zgolj potrdilo o udeležbi na terapiji, s katerim bo pomirila svojega partnerja, ki je njen skrbno prikrit alkoholizem prepoznal kot problem. Nives, z izraženimi simptomi deloholičarke in odvisnice od odnosov, prizna, da na terapijo ni prišla zaradi sebe, temveč zaradi sestre: »Prav imaš. Nisem se hotela ubit, hotela sem tebe rešit.« Aleksa, zasvojenca z igrami na srečo, pa razkrinka kar sama Regina, ko pribije: »Čakaj, kaj bi bilo najbolj kredibilno? Točno, da moja bivša ljubica, ki vodi faking oddih skupine za samopomoč, pove moji ženi, da se res trudim.«
Povsem jasno postane, da nihče med njimi ni zares motiviran za terapijo. Regina in Aleks potrebujeta potrdilo in sta si zato izbrala terapevtko, ki v resnici ni usposobljena za terapijo. Navsezadnje je Regina prek »strica Googla« izvedela, da terapevtka Melita sploh nima licence. Regina in Aleks, ki sta mojstra manipulacije, v resnici vodita terapevtko za nos. Nives je poleg Roka edina, ki terapevtki sprva zaupa, s tem pa vnese motnje v Reginino spretno izpeljano manipulacijo, saj si za dramske postavitve izbere prizore, ki tudi njeno sestro silijo v soočanje z lastno bolečo preteklostjo.
Med postavitvijo in refleksijo
Nives in Regina nista zaznamovani samo z nasiljem alkoholizirane matere, temveč tudi s samomorom brata Ivana, ki je bil nekaj časa zasvojen z opiati in si je po očetovi smrti vzel življenje. Regina meni, da je bila bratova smrt nesreča, medtem ko je Nives prepričana, da je edino ona odgovorna za njegov samomor, ker ni dovolj intenzivno skrbela zanj. Dinamiko odnosov med tremi sorojenci spoznamo ob štirih družinskih postavitvah, ki so v besedilu postavljene kot štirje temeljni kamni celotnega zapleta, in sicer na začetek, v sredino in na konec besedila. Prvo situacijo igre z namišljenim psom smo že omenili. Ta incident je bistven predvsem zaradi besnega izliva obtožb, s katerimi je mati zasula Regino ob tej prigodi. Nives v svoji prvi izbrani postavitvi predstavi Ivana v srednjih letih nekaj časa po očetovi smrti v kletnem stanovanju, polnem smeti in plesni, ker brezposelni brat kopiči stvari in beži pred realnostjo. Terapevtka v tej situaciji karikirano upodablja pijano Regino, medtem ko Regina popolnoma sabotira dodeljeno ji vlogo pijane matere in nazadnje postavitev tudi prekine. Rok, ki se je pred tem popolnoma vživel v Ivana, na Nivesino pospravljanje reagira s silovitim verbalnim nasiljem, ki najbrž celo presega originalno Ivanovo reakcijo, in morda prav to v Nives sproži proces refleksije odnosov v družini. V naslednji postavitvi se Nives ob umirajočem očetu, ki ga simulira Aleks, spre z materjo, ki se je pred bolečinami vsakdana ves čas zatekala v alkoholno omamo. Najpomembnejša pa je zadnja situacija, ko ponovno vidimo incident z namišljenim psom, le da tokrat opazimo, kako je mati alkoholičarka prav Nives vzpostavila kot postaršenega otroka, jo s tem oropala otroštva in med sorojenci za vedno porušila možnost pristnih in ljubečih medčloveških odnosov. Nives ob treh psihodramskih postavitvah in čudnih sanjah počasi vstopa v proces samorefleksije, saj kar sama, brez terapevtkine pomoči, ugotovi: »Kakšno sranje sem naredila iz nič. Iz ničesar. Samo iz ideje, da nisem dost.«
Med zaupanjem in nezaupanjem
Edini, ki terapevtki Meliti povsem zaupa, je odvisnik od računalniških iger, Rok. Ta zapuščeni otrok se je pred praznino doma zatekel v vzporedni digitalni svet. Odvisnost od interneta, igric in socialnih omrežij je pri mladostnikih pogosto povezana z oteženimi družinskimi odnosi, kot so pomanjkanje čustvene topline in zavračanje s strani staršev. Posamezniki s takšnim vedenjem uravnavajo negativna čustva in se skušajo izogniti notranjemu nelagodju, kot so sram, tesnoba in občutki praznine, ki pogosto izvirajo iz nepredelanih otroških travm. To konec koncev potrdita dve Rokovi uprizorjeni situaciji: prva v dialogu z izginulo mamo in druga z odsotnim očetom. Terapevtka Melita pa povsem spregleda, da se je Rokovo zaupanje do nje prelevilo v zaljubljenost, kar je sicer normalen del psihoterapevtskega odnosa, vendar ga je treba obravnavati.
Namesto tega se Melita, ki jo je medtem Regina že povsem osmešila, loti osebnega obračuna s svojim bivšim partnerjem Aleksom, ki je izigral njeno zaupanje, saj je kot odvisnik od iger na srečo zaigral tudi njen denar. Zasvojenost z igrami na srečo je tako kot odvisnost od internetna nekemična oziroma vedenjska zasvojenost, ki je izjemno dobro raziskana, saj je bila ena prvih, pri kateri so raziskovalci ugotovili, da so možganski krogotoki povsem identični tistim pri kemičnih zasvojenostih. Pogosti vzroki za razvoj te odvisnosti vključujejo kombinacijo genetskih, psiholoških in okoljskih dejavnikov. Med njimi so na primer zgodnje izkušnje z nagrajevanjem, osebnostne lastnosti (kot so visoka impulzivnost, nagnjenost k tveganju), travmatične izkušnje in slaba socialna podpora. Dodatno tveganje predstavljajo tudi depresija, anksiozne motnje in druge čustvene težave, saj lahko posameznik igre na srečo uporablja kot način bega pred realnostjo ali čustvenim trpljenjem. Kaj od tega velja za Aleksa, ne moremo z gotovostjo dognati, a vidimo, da z Reginino pomočjo spretno izsili sprejem v skupino, s čimer povzroči razpad terapevtskega procesa.
Med odgovornostjo do sebe in do drugih
Vdor Aleksa v skupino povzroči kaos tudi zato, ker Melita povsem izgubi etični kompas. Rok to občuti kot ponovno, tokrat usodno zavrnitev, in naredi samomor. S tem zapečati tudi usodo samooklicane terapevtke Melite, ki je v tem kontekstu ne moremo dojeti zgolj kot žrtev nesrečnih okoliščin, temveč kot nekoga, ki je zlorabil pozicijo moči.
Ko posameznik dobi formalno moč nad drugimi (starš, vodja, učitelj, politik) ali neformalno moč (višji položaj zaradi statusa, znanja ali vpliva), si z njo naloži odgovornost, da jo uporablja etično in v dobro drugih. Če te odgovornosti nima, obstaja večje tveganje, da bo moč zlorabil za lastne koristi, manipulacijo ali zatiranje drugih. Odgovornost pomeni zavedanje posledic svojih dejanj in pripravljenost, da za njih tudi odgovarjamo. Odgovoren posameznik sam reflektira svojo moč – torej razmišlja o tem, kako njegove odločitve in dejanja vplivajo na druge. Brez tega notranjega nadzora lahko moč postane sredstvo dominacije nad drugimi. Takih primerov je nešteto in sleherni dan lahko opazujemo, kako politiki brez občutka odgovornosti, ki jim je bila z izvolitvijo naložena, svojo moč spreminjajo v samodrštvo, s tem pa prispevajo k razmahu korupcije in tiranije. Vidimo, kako direktorji in vodje, ki nimajo občutka odgovornosti, svoje podrejene ustrahujejo in ponižujejo, opažamo, kako uradniki svojim strankam ne pomagajo, ampak jih pošiljajo od Ponicija do Pilata, ter slišimo, kako učitelji pri učencih ne ocenjujejo znanja, temveč so ocene odraz njihovega osebnega odnosa do učencev.
Melita je po razhodu z Aleksom, ki ga čustveno nikoli ni ustrezno predelala, prisiljena poprijeti za kakršno koli delo, saj mora poplačati dolgove, v katere je zabredla zaradi njegove zasvojenosti z igrami na srečo. Ti terapevtski vikend paketi, ki jih vodi kot premalo izobražena in ne dovolj vešča psihoterapevtka, so gotovo cenovno zasoljeni. Potrdila, ki jih izroča svojim klientom, pa ne pomenijo, da so dejansko ozdravljeni. Gre torej za biznis transakcijo, ne pa za transakcijsko analizo. Poudariti moramo, da Melita ni zla, niti moralno skorumpirana oseba, ampak samo nekdo, ki želi pomagati drugim, ne da bi najprej znal pomagati sebi oziroma se zavedal svoje odgovornosti.
Predpogoj za odgovornost do drugih je odgovornost do sebe, kar pomeni, da najprej skrbimo zase, za svoje fizično in psihično zdravje, ter da sprejemamo odločitve, ki so v skladu z našimi vrednotami. Kdor ni sposoben skrbeti zase, ponavadi nima občutka, kako poskrbeti za druge. Nives edina skozi precej neortodoksen terapevtski proces spozna, da zrela odgovornost pomeni ravnotežje med obema odgovornostma. Skrb zase ni sebičnost, temveč pogoj, da sploh lahko delujemo v korist drugih. Prav odgovornost do sebe je temelj odgovornosti do drugih. Prav to je najpomembnejše sporočilo dramskega besedila Alarm telesa Barbare Zemljič.
Zdaj pa, lepo prosim, dvignite roke tisti, ki ste dogovorni do sebe in do drugih!
Viri:
- Aristoteles, 1982: Poetika. Ljubljana: Cankarjeva založba.
- Barbara Simonič (ur.), 2023: Vrtiljak praznine: zasvojenost, odnosi in družinska dinamika. Ljubljana, Celje: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, Celjska Mohorjeva družba.
- Chat GPT in stric Google.