Nika Arhar, SiGledal, 21. 11. 2012

Prognoza premiere: Zvezdica Zaspanka v Mini teatru

Zvezdica Zaspanka, ki svojo otroško fantazijo, dušo, dobroto in domišljijo že 60 let prenaša na zemeljski svet, je v režiji Roberta Waltla kot otroško neobremenjena iskrica, ki na svojem popotovanju po dveh ločenih svetovih – poetičnem nebu in surovi sejemski ter razbojniški realnosti – ostaja v svoji otroški ideji, sporočilo pa se skozi jasno razločitev atmosfer obeh svetov, različne lutkovne upodobitve in tehnike ter s tem povezane animacije lutk oblikuje v prostoru med lutkami, igralci in gledalci. Premiera Zvezdice Zaspanke bo 22. novembra 2012 v Slovenj Gradcu.

Avtor likovne zasnove: Robert Smolik

Kdo ne pozna deklice z zlatimi lasmi, ki vedno zamuja? Eno najbolj priljubljenih slovenskih pravljic je Fran Milčinski - Ježek najprej napisal kot scenarij za prvo otroško radijsko igro pri nas leta 1952, čez tri leta pa je v zgodbo vključil še nekaj junakov in scenarij priredil za lutkovno predstavo, ki sta jo na oder postavila Jože Pengov in Ježek sam (premiero je doživela 23. oktobra 1955) z lutkami po likovni zasnovi Mare Kralj. V knjižni obliki je izšla šele leta 1959 in Ježek je zanjo prejel Levstikovo nagrado. Lutkovno predstavo so posneli na filmski trak kot prvi slovenski celovečerni lutkovni film, predstavo pa so igrali vse do leta 1972, ko so lutke zgorele v požaru. Letos je Zvezdica Zaspanka praznovala 60 let in ob tej priložnosti so v Lutkovnem gledališču v Ljubljani ponovili predstavo, ki jo je Matjaž Loboda obnovil po prvi lutkovni Zvezdici Zaspanki z marionetami na dolgi navezavi. Za obnovitev predstave leta 2009 so lutke in scenografijo ponovno ustvarili po starih načrtih, fotografijah in filmskem zapisu. To je nekakšna »hitra zgodovina« ene najbolj priljubljenih slovenskih pravljic, ki je s svojim sodobnim upovedovanjem arhetipske zgodbe – zvezda prileti z neba, da bi v človeku (razbojniku) vzbudila ljubezen kot smisel življenja – vstopila v tako veliko otroških in malo starejših src. 

V istem letu jo na oder postavlja še Mini teater v koprodukciji s Kulturnim domom Slovenj Gradec in zavodom Maribor 2012 – EPK, kjer so jo postavili kot lutkovno-igrano predstavo ter se osredotočili predvsem na ustvarjanje atmosferske podobe in možne načine lutkovne upodobitve posameznih likov (avtor likovne zasnove je Robert Smolik), lutkovnih tehnik in izrabe različnih lutk. Dramsko besedilo Frana Milčinskega - Ježka so ohranili v celotnem poteku zgodbe, a v zgoščeni verziji (priredba besedila je delo Zale Dobovšek). Vse vloge v predstavi odigrajo in animirajo trije igralci oz. animatorji: Nina Ivanišin v alternaciji z Marušo Majer, Tadej Pišek in Igor Štamulak, pri čimer velik delež »uspeha« predstave po režijski postavitvi pade na njihovo spretnost pri vodenju lutk in spreminjanju lutkovnega izražanja.

Uprizoritev se začne s poznanim prijaznim nagovorom s strani igralcev, ki nas popelje v nebo, da si ogledamo, kaj zvezdice tam počno. Takoj zatem se preselimo v nebesni svet, ki pričara zasanjano in igrivo pravljično atmosfero med številnimi projiciranimi zvezdicami ter posebnimi lutkami zvezd, z vrvicami obešenimi na dolgih palicah, da je videti, kot da letijo po zraku. Kot prave zvezde, ki tudi svetijo. Lutki kometa Repatca in botra Meseca sta v primerjavi z zvezdami sicer manj mehko poetična – komet Repatec je videti kot nagajiv, a prijazen nebesni razbojnik, ki v ostrejših gibih hiti po nebu v piruetah in spiralah, kar mu omogoča pritrditev na palico, boter Mesec pa kot moder starec v meditativnem položaju bdi nad dogajanjem in razsoja o njem ter je v skladu s takšno funkcijo oblikovan precej bolj statično, kot nekakšna orientacijska točka nebesne konstelacije, z možnostjo ročnega manipuliranja ali vertikalnega potega in odmika oz. približanja svojim zvezdam.

Zvezdni svet, ki se povrne tudi na koncu predstave, ko zvezdica Zaspanka odsluži svojo kazen in se lahko vrne k svojim zvezdnim prijateljicam in prijateljem, z lučjo in projekcijo prekrije celotno scenografijo zemeljskega sveta in skupaj z »vesoljnim« zvokom pričara posebno vzdušje nekega drugega, vseobsegajočega eterično lebdečega univerzuma, ločenega od naše realnosti, v katerem zakoni gravitacije ne delujejo. Realni svet se odvija drugje; ne le pod zvezdami, ampak – ko se preselimo vanj – s konkretnim lesenim podijem v svetu težkega in težaškega vlečenja proti tlom, pri katerem vsak poskus upiranja gravitaciji povzroča muke in bolečine. Podobo in atmosfero vsakega od svetov dopolnjuje tudi zvočna podoba, ki jo na odru v živo ustvarja Miha Ciglar.

Zemeljska scenografija s svojo obliko kroga z nekakšnim podaljškom, podobnim potki, toboganu ali repu, spominja na komet in tako povezuje oba svetova – tako kot most med njima ustvari komet Repatec, ki Zaspanko popelje sprva na Zemljo, kasneje pa še nazaj na nebo. Na tem lesenem podiju, »zemeljskem« kometu, se odvija komplementarna dopolnitev z lučkami in igrivostjo napolnjenega nebesnega sveta. In če lahkotnost pripada nebu, se kot maska prikrade tudi na Zemljo, a le kot maska, ki v igri lahkotnosti in igrivega veselja skuša ublažiti zemeljsko tragedijo nasproti nebesni pretočnosti. Ta maska se kaže v sejemskem vrtincu, kamor je komet Repatec ponesel žalostno zvezdico Zaspanko, ki sedaj osamljeno tava med vsemi temi cirkuškimi čudesi in jih med iskanjem prenočišča začudeno opazuje.

Težavnost zemeljskega vsakdana se kaže tudi v zasnovi lutk, ki se vsaka po svoje borijo z zemeljskimi tegobami. Zvezdica Zaspanka na Zemlji postane marioneta, osamljena deklica, ki jo niti vlečejo nazaj na nebo, teža lastnega telesa pa se upira v zemeljska tla. V prehodu na Zemljo je uporabljena še tretja verzija zvezdice Zaspanke, popolnoma majhna lutka brez razvidnih definicij in izraza, prestrašena deklica iz mehkega blaga, da udi nenadzorovano bingljajo, in z majhno lučko na mestu obraza – oddaljenim odsevom nebesne vloge in hkrati veliko iskrico njenega prihodnjega zemeljskega dobrega dejanja. Grobo obdelan leseni telesni konstrukt razbojnika Ceferina povečuje gravitacijo in zemeljsko prilepljenost ter značajsko neobdelanost in surovost.

Velik del zemeljske dogodivščine predstavlja sejem, kjer se predstavijo tudi živali in razni nenavadneži. V kontekstu sejma okroglost tal scenografije namiguje tudi na cirkus, možnost vrtenja krožnih tal pa plasti še dodatne asociacije na konstitucijo našega sveta. Od te se sejemski izvajalci očitno skušajo odlepiti, kar pa je vedno znova obsojeno na neuspeh. Namizne in ročne lutke le stežka sanjajo. Srečamo papigo in opico, ki se vrtita na drogu kar precej od tal, ter balerino, visečo nekje nad tlemi, a vse zemeljski material s silo gravitacije vleče k tlom in z magnetki priklepa na nekaj stabilnega; pa možaka iz gumija, ki se v blagu s fleksibilnimi stiki in mehkim polnilom zlahka zgiba in prevrača; prav tako medved, ki se s svojo zasnovo upira, da bo kos svoji nalogi žongliranja med vožnjo s kolesom. Na sejmu nastopi še zamorec, ki jé ogenj, talna lutka težkih korakov in velikih ust ter popačenega glasu, utrujenega od stalnega obedovanja ognja. Ustvarjalci so se poigrali še z lastnim referencialnim vložkom – kratkim vstopom slavne ročne lutke Pulčinele. Vlogi metalca mečev in direktorja sejma odigra Tadej Pišek, ki usmerja gledalčev pogled v sejemski lutkovni svet; kot vodja sejma zapeljivo z vabilom na ogled sejemskih točk, kot metalec mečev pa z bolj ostro akcijo, ki pritegne pozornost. Eksplicitni igralski vstop ustvarjalci uporabijo še na nekaterih drugih mestih, predvsem v že omenjenem začetnem nagovoru, v zaključni pomiritvi ter pri vmesnem simpatičnem zbližanju zvezdice Zaspanke in razbojnika Ceferina kot prelomni točki, na kateri se zgodi človeška preobrazba, ki jo je zvezdica Zaspanka iniciirala.

Zaspana zvezdica pri svojem popotovanju sprva nastopi predvsem kot razigrana zvezdica, polna življenjske energije in otroškega pogleda, da ni prostora za odraslo odgovornost pri točnosti prihoda na svoje delo na nebu. Na Zemlji se njena otroška duša materializira sprva v prestrašenosti ob gromozanskem nepoznanem svetu, nato pa prevlada v otroško čistost in ljubezen, ki skorajda nevede inficira zemeljsko zaslepljenost in »umazanost« odrasle hudobnosti. V tem se ne predstavlja kot nosilka sporočila o ljubezni in dobroti, ki premaga vse hudo, saj ona je, kar je, in to v svoji zvezdnato otroški ideji tudi ostaja. Ta ideja zasije šele v prostoru med lutkami, igralci in gledalci, do nje pa postopoma pripelje tudi vsako srečanje Zaspanke z zemeljskimi liki.

Dvojna realnost med fantazijo vesolja na eni in realnim svetom na drugi strani, med otroškim in odraslim srcem, med idejo in materijo, je tako v Zvezdici Zaspanki predstavljena v dveh raznolikih scenografskih, atmosferskih in lutkovnih prostorih, ki ju povezuje lik zvezdice s prepoznavno osebnostno zasnovo, a je v vsakem od teh svetov lutkovno in animacijsko nekoliko drugačen. Tokratna uprizoritev Zvezdice Zaspanke v režiji Roberta Waltla in ob režijski pomoči ter animacijskem vodstvu Braneta Vižintina tako svoj pristop do psihologije likov, sporočila in poteka zgodbe išče predvsem prek sproščenega in inventivnega pristopa do lutk in njihove uporabe.

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 9. 10. 2010
45. Borštnikovo srečanje - od začetkov do danes
Nika Arhar, SiGledal, 3. 12. 2010
Mateja Rebolj, Prešernova nagrajenka 2010
Nika Arhar, SiGledal, 12. 10. 2010
Pričevanja: Rapa Šuklje