Sprašuje: Petra Kosi, 27. 1. 2008

Pred premiero: EDWARD CLUG

Avtorski projekt Milka Lazarja in Edwarda Cluga "Pret-a-porter" v SNG Maribor.

Vir fotografije: SNG Maribor

V petek sem za nekaj časa prekinila svoj vsakdan in se odpravila na vajo nove predstave plesnega koreografa Edwarda Cluga, »Pret-a-porter«. Njegov opus obsega že kar veliko plesnih mojstrovin, kot na primer Tango, ki je dobil nagrado za najboljšo plesno stvaritev leta 1999, Solo za dva stola, Lacrimas, Radio in Juliet ter Arhitektura tišine. Dobitnik Prešernove nagrade in vodja baleta SNG Maribor se je tokrat podal v zanimivo sodelovanje s pianistoma Bojanom Goriškom in Milkom Lazarjem. In po ogledu vaje sodeč bo Edward Clug ponovno postregel z zanimivim plesnim izražanjem in svojevrstnim stilom.

1. Francosko besedno zvezo »Pret-a-porter« bi v slovenščino dokaj ustrezno prevedli kot »pripravljeno za«. Ali nam lahko zaupate na kaj smo lahko pri vašem novem projektu pripravljeni?

Ko sva  se pred enim letom z Milkom Lazarjem  odločila, da ustvariva skupni projekt, sva iskala naslov, ki bi zaobjel najino skupno delo. Spontano sva prišla do zamisli, da bi projekt imenovali »Pret-a-Porter«; na nek način sva bila »pripravljena« na sodelovanje. Kasneje sva skozi proces ustvarjanja iskala druge povezave in asociacije, ki bi se navezovale na sam pomen naslova. »Pret-a-porter« lahko razumemo kot sodobni način življenja, vedno biti v stanju pripravljenosti, ujeti v tekočem traku, ki nam ga narekuje hitrost našega časa. Na nek način si skozi predstavo želim ujeti trenutke, ki nam velikokrat uidejo na tem tekočem traku. 

2. V novem projektu smo priča močni ustvarjalni ekipi, tako v glasbi kot v plesu. Kako ste se spopadli z iskanjem skupne poti glasbe in plesa?

Ustvarjalni proces se je razvijal v dveh razsežnostih – skozi glasbo in gib. Oba, sicer individualna, pa vendar tesno povezana elementa, se pri tem vzpodbujata in dopolnjujeta. Kot avtorja sva sledila lastnemu navdihu, drug drugemu dopuščala prostor za lastno interpretacijo, hkrati pa sva iskala skupna polja, ki so se razvijala sproti v interakciji obeh glasbenikov in devetimi plesalci.

3. Ste to skupno pot našli?

Zdaj ko se približujemo koncu, imam občutek, da je ta »pot« našla nas.

4. V čem je bistvena razlika tega projekta v primerjavi z prejšnjimi?

Predvsem je ta predstava zelo intimna. Sama glasba je tako harmonična in lirična, da je bil prav poseben občutek ukvarjati se z njo. Projekt je izjemno težek za moje plesalce. Ker sem z njimi sodeloval že v prejšnjih predstavah, vidim kako so se do te predstave močno razvijali in kako zreli so sedaj. Tehnika plesa je precej zahtevna, in zelo sem vesel, da so zmožni pokazat vse kar želim od njih.

5. Ali je predstava abstraktnega značaja in mislite, da boste dosegli tak učinek pri gledalcih, kot ste si ga zastavili?

Lahko bi rekli, da je predstava abstraktna z ozirom, da ne sledimo določeni nastavljeni zgodbi, po drugi strani pa se zgodbe razvijajo znotraj glasbe in giba. Občutki, ki sproti nastajajo znotraj tega intimnega dialoga, odpirajo različne dimenzije, ki gledalcu omogočajo lastno interpretacijo, seveda če se za to odloči. 

6. Ples in glasba naj ne bi vabila k dialogu, temveč drug drugega izzivata. Ali so tako potekale tudi vaje? Ste se med seboj »izzivali« ali je bila to stvar vnaprej pripravljenih notnih zapisov  in koreografij?

V Milkovi glasbi sem našel glavni vir inspiracije. Njegova glasba mi je odpirala veliko možnosti interpretacije hkrati pa mi je narekovala določeno strukturo. Vključiti koreografijo v to strukturo je bil izziv. Nisem želel zgolj ilustrirati to kar mi glasba narekuje, ampak sem hotel skozi gib in situacijo po eni strani poudariti njeno vsebino, po drugi strani pa je glasba spodbudila vsebino giba. 

7. Glede na to, da se pri čustvenem dialogu med klavirskim duom in plesom išče nov smisel … ali bi lahko to poistovetili z iskanjem smisla v življenju?

Ne, to nima s tem nobene konotacije. Hotel sem ostati znotraj polja glasbe in plesa brez posebnih povezav z zunanjim svetom.

8. »Če bi bil svet jasen, bi ne bilo umetnosti.« Se strinjate  s tem citatom kot umetnik?

Jaz bi dodal, če bi bil svet poln ljubezni, ne bi bilo umetnosti.

9. Kakšna se vam dandanes zdi vloga umetnosti?

Vloga v današnjem svetu je velika in zdi se mi, da precej bolj odgovorna.

10. Ali je v projektu veliko improvizacije?

Predstava ima zelo jasno glasbeno in plesno strukturo, znotraj te strukture lahko izvajalec najde veliko prostora za različne interpretacije. 

11. Se vam je kdaj zgodilo, da s plesom niste mogli izraziti tega, kar ste mislili?

Nikoli nisem imel pripravljenih misli, ki bi jih kasneje hotel razložit in izrazit s plesom. Vedno sem delal z eno okvirno idejo, vizijo in potem preprosto … užival.

12. Je provokacija v modernem plesu zelo prisotna?

Seveda, vedno bolj. Na žalost pa velikokrat brez utemeljenega razloga.

13. V čem vas moderni balet bolj pritegne kot klasični balet?

Glede na to, da sem prisoten v obeh zvrsteh moram reči, da sodobni balet nudi več svobodnega izražanja. Res pa je, da se  klasični balet zelo spreminja in postaja ples vedno bolj svoboden, tehnika pa težja.

Premiera bo 1. februarja v SNG Maribor.