Mojca Kreft, 18. 9. 2008

Popotovanje: Tišina

Bila je z nami in med nami, z nami delila gledališke radosti in lepote, smeh in bolečine, ki jih nekaterim ne bo nikoli dano doživeti.

Tišina in blagi časi so v nas!
Težko jih najdemo.
Hvala za pomoč na kakšni od teh poti.

To posvetilo mi je napisala Berta Bojetu - Boeta[1] v svojo knjigo Ptičja hiša, ko je nekaj izvodov knjige prinesla v gledališče še z vonjem po tiskarskem črnilu.

Tako sijajna je bila Berta, kadar je rekla “hvala” za vsa leta skupno prehojenih študijskih in gledaliških poti. A v sebi tako razklana osebnost, ki je težo življenja nosila s seboj, kamor koli je šla in kamor koli se je obrnila. Pa vendarle ji ni bilo nič težko storiti. Živela je “divje”, kakor so divje plapolali njeni kodrasti rdeči lasje.

(Malo nas je bilo izbranih, ki smo smeli brati njene rokopise, z molkom njenih romanov in nedokončanega romana, ki ga je pisala, ko je že verjela v svojo ozdravitev od zahrbtne bolezni.)

Najine poti so se srečale na gledališki akademiji. Potem pa so se za dolgo razšle. Nato spet v knjižnici, kjer je med knjigami črpala moč, da je lahko diplomirala iz knjižničarstva in literature.

Nato sva se ponovno srečevali na odrskih deskah in danes se zdi, da le za hip obstali v lutkovnem gledališču.

Igralka, pesnica, pisateljica, za vse nas le Berta, je bila obžarjena s posebno lepoto, z nečim neizrekljivim, dotikala se je vseh nas, a vendarle je ostajala sama zase. Samotni popotnik je bila, ko je iskala lastno istovetnost. In potem, ko jo je našla, se je odpravila do Izraela, te svete dežele, kjer je našla samo sebe in svojo vero. Vrnila se je s Ptičjo hišo. Pred tem s Filiom.

Iskala je poti izpovedovanja v umetnosti. Toliko je želela še povedati, a je bila razpeta med tistim, kar moramo storiti za preživetje, in tistim, kar je želela ustvarjati.

Tretji roman je ostal nedokončan.

Iskala je svojo lastno podobo. In svoje korenine. Dolgo.

Našla je oboje. Imela je dve domovini, ki sta vselej znova, ko je pripovedovala o njiju, postajali eno. Drugo podobo je našla v umetnosti. V izpovedovanju. Z besedo, igro, pesmijo. Posebne vrste lirika, prežeta z baladnostjo, je bilo njeno življenje. Neizprosno, stvarno, razpeto med nenehnim bojem med resničnostjo in umetnostjo. Med zdravjem in zahrbtno boleznijo.

Pretanjeno in silovito, zanosno, a hkrati skrito v molk, prežeto z bolečinami, ki jih je razkrivala le v svoji notranjosti, in bol izpovedovala, ko je ustvarjala dramski lik, v faustovski bistrini in nežni milini je lutkam dajala srce in življenje, kakor tiho vabilo svojim otrokom, da bi jo tu nekje, na svojih deskah, a vendarle tako daleč, na njenih popotovanjih sprejeli medse. S svojo lutkovno pesnitvijo Osama – Gremo k babici je v svojo samotno dušo povabila lastne otroke, da bi jim dala vsaj še zadnji košček upanja, da je babica zelo resnična, odmaknjena v nek zeleni svet s skromno hišo in verando, kjer je doma radodarnost.

Osama[2] je ime za to, kar nas pričakuje, je starost, je bližina smrti, je pustota na koncu poti. Je poslavljanje, proces, v katerem smo zmeraj manj ljudje in zmeraj bolj del narave. Kdo od nas ve, ali smo na omenjeni proces dovolj pripravljeni.

Berta Bojetu je svojo pripoved napisala v slogu čustvene skladnje in besedišča, ki nas spominja na Cankarjeve črtice in literarne postopke nove romantike. (Dekleva[3])

Toda kljub vsemu je bila vselej in povsod samo Berta Bojetu - Boeta.

Ni živela v iluzijah, temveč v neizprosnem boju z življenjem in samo seboj.

Ko je iskala lastnih poti, je iskala rešitve tudi za druge. Predvsem za svoje najbližje. Našla in izgubljala je Moža.

Ko ji je bilo najtežje, ko se je borila za življenje, se je umaknila v Osamo, da ne bi videli njenega trpljenja. Da ne bi sočustvovali. Molk in razum sta bili njena moč. In volja do življenja. In ohranitev podobe, kakršno smo poznali.

V tej nenavadni lepoti, v prikriti bolečini, se je tiho poslavljala od nas.

Kot da je postorila že vse: poslovila se je od gledališča, od svojih lutk, od generacije, ki je z njo živela.

Samo pisati je še želela, v tihoti pisati pesem in roman življenja, ki se nikoli ne izteče. Nadaljevati tam, kjer pravzaprav ni nikoli dokončala. Njen nedokončani roman …

Bojujemo se zato, da bi preživeli, če smo že tu, da bi imeli svoje majhne skrivnosti, svoje kotičke v delu in živeli, kolikor se živeti da. Če nam to vzamejo, smo na koncu, smo v navidezni ali pa resnični smrti …

Pot je ena sama in ni je lahko najti …

… mislim, da je sijajno preseči strah in brez usmiljenja narediti rez, odpreti rane, spregovoriti o njih …

... zadnje strani Ptičje hiše, te izvrstne Bertine metafore človeške muke.

Še ena presunljiva, a ne prostovoljna gledališka smrt.

Bila je z nami in med nami, z nami delila gledališke radosti in lepote, smeh in bolečine, ki jih nekaterim ne bo nikoli dano doživeti.

Molk ob njeni podobi naj bi pomenil misel, ki jo je težko najti, a jo moramo izreči – na gledališkem odru bo ostal naš spomin z njo do naše minljivosti. Večnosti ni. Ona pa je v književnosti pustila svoje sporočilo.

Kresnik za najboljši roman – Filio ni doma, Ptičja hiša.

Spominjam se Izraela, mest in puščave in kibucev in višavja – svete dežele in Betlehema[4]. In vožnje ob robu nikogaršnjega ozemlja in Golanske planote in preluknjanih zidov palestinskih strelov.

Dežela vere, nasprotij, otrok, opremljenih s puškami, ko so hodili po Haifi. Ali morajo res že otroci vaditi z orožjem in ali je svet tako na prepadu med varnim in nevarnim življenjem, da se to lahko dogaja? V Capetownu ni bilo nič drugače. Skoraj vse celine sem prešla.

Ostala mi je Avstralija.

Koliko napora in trdega dela je vendar potrebnega, da pretečeš maratonsko cesto.

Čuden pritisk je danes. Nizko, pod nogami piha topel veter, ki suši poletni zrak in ves dan težko dihamo. Nobenih oblakov ni, pa vendar je sonce nizko nad morjem zamegljeno. Že tako se nikoli ni videlo nikamor, le do obzorja, ki je bilo prazno in se na njem nikoli ni nič pokazalo, danes pa sta nebo in morje spojena in ne morem se znebiti vtisa, da visim z otokom nekje visoko in bingljam. Zgubljam tla, neba ni, migotam k otokom v negotovosti in stiski. (Berta Bojetu – Helena Brass)

Ne vem sicer zakaj, vendar sem se ponovno vrnila k premišljevanju o Bertinem posvetilu v knjigi Filio ni doma: Ko si takrat na začetku stegnila roko v pomoč, si odmaknila prvo trnje na poteh. Ja, kakor trnje na poteh je to, življenje. Ne pozabite.

Svojo roko sem tej Ženi ponudila v pomoč v študentskih letih.

Potem sva se “sprehajali” skozi svetovno dramatiko.


[1] Berta Bojetu - Boeta, 1946–1997. Igralka, pesnica, pripovednica. Leta 1997 je prejela najvišjo slovensko knjižno nagrado Kresnik, ki jo podeljuje časopisno založniško podjetje Delo. Umrla je zaradi neozdravljive bolezni (rak).

[2] Osama – Gremo k babici, lutkovno besedilo, ki je bilo krstno uprizorjeno v LGL 7. 4. 1995 v režiji Alana Jelena. Interpretirala in animirala je avtorica besedila sama, saj je bila v LGL zaposlena kot igralka in animatorka.

[3] Milan Dekleva (1946). Pesnik, dramatik, publicist, novinar, komponist, esejist, urednik otr. in mlad. progr. na TV Slovenija in kritik predstav LGL.

[4] Betlehem, obisk v Izraelu in mesta Betlehem. Slovenska kulturna delegacija, ki smo se je udeležili: Marko Gorjanc, direktor SNG Drama, Ljubljana, Gregor Moder, direkor Mestnega muzeja v Ljubljani, minister za kulturo Sergej Pelhan se delegaciji ni pridružil, čeprav je bil napovedan. V Jeruzalemu srečali Mitjo Mejaka.

 

Mojca Kreft, 19. 1. 2009
Popotovanje: Lutka in slovenski razumnik
Mojca Kreft, 16. 10. 2008
Popotovanje: Za školjko z biserom
Mojca Kreft, 28. 1. 2009
Popotovanje: 1998
Mojca Kreft, 3. 12. 2008
Popotovanje: Diderot in Oresteja
Mojca Kreft, 9. 10. 2008
Popotovanje: Mefisto in Faust
Mojca Kreft, 3. 9. 2008
Popotovanje: 1985–1989
Mojca Kreft, 27. 11. 2008
Popotovanje: Pesniki
Mojca Kreft, 27. 8. 2008
Popotovanje: Prerokba
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder
Mojca Kreft, 3. 12. 2008
Popotovanje: Diderot in Oresteja
Mojca Kreft, 9. 7. 2008
Popotovanje: Oder