Miha Trefalt, 16. 10. 2015

Pokrpati življenje

Gledališče Koper in KD Simba, Adam Szymkowicz - Zala Sajko, Katja Pegan ŽIVCI, režija Katja Pegan, premiera 16. oktober 2015.
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Pogovor z Laro Jankovič

Komičnost hollywoodske različice komedije o paru, ki se spozna na spletni klepetalnici in se nato prvič sestane v živo, bi najbrž izvirala iz situacij, v katerih bi junaka neuspešno prikrivala svoje slabosti, medtem ko Szymkowiczova komičnost izhaja morda prav iz priznanj njunih slabosti. Sta Susan in Eliot zato posebneža, nekakšna »outsiderja«?

Sta posebneža, in če ne bi bila vsaj malo drugačna, besedilo in predstava ne bi bila zanimiva. Toda njuna posebnost ni le v naštevanju njunih slabosti, ki jih razkrivata drug pred drugim (ob tem se pogosto spomnim na očeta, ki mi je vedno, ko sem se na sveže zaljubila in se na vso moč trudila, da bi se fantu predstavila v najlepši luči, svetoval, naj fantu najprej predstavim vse svoje slabosti in reveža, če bo te dobro prenesel, nagradim s svojimi dobrimi lastnostmi), temveč v razkrivanju njunih intimnih dejstev, ki bi jih mi sami zaupali le redkim. V njuni posebnosti ju združuje tudi njuna predzgodba, saj v odnos vstopata ranjena, pa tudi kot osebi s psihičnimi težavami; te sicer poskušata obvladovati, in četudi sta ves čas »na robu«, si želita ustvariti iskren odnos, ki temelji na medsebojni privlačnosti. Problem nastane seveda takrat, ko se ta dva posebneža, ki sta se spoznala v spletni klepetalnici, prvič srečata ter zaradi različnih »valovnih dolžin« potrebujta kar uro in pol, da se sporazumeta vsaj o tem, da sta si všeč.

Kmalu zatem, ko Elliot vstopi v gledališko garderobo, očita Susan, da ni takšna kot v »mejlih«, ki so bili »bistri, brihtni in pač dobri«. Ali nismo največji sovražniki sami sebi prav takrat, ko se trudimo drugim prikazati v najboljši luči?

Ni nenavadno, če se trudimo pokazati svoje dobre lastnosti, in ni narobe, če si ob prvem srečanju želimo zapustiti dober vtis. Žalostno pa je, če to zaradi nesamozavesti počnemo vse življenje in če zaradi želje, da bi ugajali partnerju, pozabimo nase in živimo zunaj sebe. Takrat lahko tudi zbolimo. Tudi Susan je preveč popuščala partnerjem in jim dovolila, da so upravljali z njo. Zaradi tega se je od odnosov ogradila in ob srečanjih privolila le v spolnost, ne v odnos, ki bi zajemal tudi čustva.

Verjamete, da se človek v spletni klepetalnici lahko tudi že zaljubi? Zdi se, da Susan in Elliot v dogajanje vstopita z določeno simpatijo.

Tako kot papir tudi računalniški zaslon prenese vse. Zgodi se, da se zaljubiš v besede nekoga le zato, ker so te mojstrsko zapisane in si si o njihovem avtorju ustvaril romantično podobo, ki jo je dobra fotografija dopisovalca le še podžgala. A pomembno je, kaj se zgodi v prvih trenutkih srečanja, kakšna je medsebojna kemija, kakšna je energija, kako se tvoj donedavni dopisovalec odziva v različnih in na prvi pogled nepomembnih okoliščinah. Šele takrat lahko spoznaš, da si zapisane besede razumel napačno ali da si od njih pričakoval preveč. Tudi jaz sem si nekoč dopisovala. Najini zapisi so bili iskreni, od sreče me je nosilo po zraku, toda ko sva v »pogovorih« prešla na načela in vrednote v življenju, sem spoznala, da sva si preveč različna. Nisva se srečala, spoznala pa sem, da se v pisano besedo lahko hitro zaljubiš.

Susan dvomi o uspešnosti razmerja z Elliotom, toda vedno znova si hoče dokazati, da zmore biti v razmerju. Zakaj potreba po takšnem dokazovanju?

Susan je ranjeno bitje, ki »dela na sebi« in se trudi živeti normalno. Neznosno si želi ljubezni, pozornosti, rada bi pokrpala svoje življenje ter zaživela v izpolnjujočem in zdravem razmerju. Vsi stremimo k temu! Socialna bitja smo in ljubezen je velik del naših življenj, če že ne največji. Četudi Susan reče, da si hoče dokazati, da zmore biti v razmerju, to repliko razumem kot željo hrepenečega bitja po tem, da bi z njim nekdo lepo ravnal.

Je njena nenadna želja po »svobodi« in razmerju, v katerem bi se z Elliotom »samo dobivala«, odraz strahu pred končnim zbližanjem, strahu pred poljubom?

Tako kot si neznosno želi razmerja z Elliotom in se obenem zaveda, da tega morda ne bo sposobna, saj so se njena razmerja vedno izjalovila – sama pravi »nočem, da postane grdo« – se boji tudi poljuba. V poljub so vedno vpeta čustva, in tega se Susan zaveda in boji. Poljub je začetek vsega, spolnost lahko mine tudi brez čustev. Elliot ji je všeč, boji se, da bi s poljubom znova zašla v vrtinec odnosa, v katerem bi se partnerju preveč prepustila in podredila. Boji se, da bi jo Elliot dušil, zato hoče svobodo, pa tudi terapevt, ki ga obiskuje, ji je najbrž svetoval, da mora v nov odnos vstopiti previdno.

Samopoškodovanje, bulimija, depresija … Ni to v nasprotju s sicer prikupno podobo uspešne kabaretne pevke in plesalke?

O tem sem veliko razmišljala in ugotovila, da prvo ne izključuje drugega; Susan ni zvezda, ni izjemno uspešna kabaretna plesalka in pevka, ob nočnem delu na samomorilski liniji je nastopanje samo eden od načinov preživljanja. Toda prav nastopanje ji omogoči, da na odru »zbeži« v drug svet in tam zaživi življenje, ki si ga zaradi pomanjkanja samozavesti v resničnem svetu ne upa živeti. Samozavestna in privlačna je zato Susan samo na odru. Ob njenem liku sem večkrat pomislila na znameniti igralki, mamo in hčer, Judy Garland in Lizo Minelli; na odru sta bili samozavestni, popoln glas in stas, zasebno pa občutljivi, nesrečni in zapiti. Lastne šibkosti sta skrivali za plesom, petjem, nastopanjem, in to počne tudi Susan.

Ostaniva za trenutek še pri kabaretu. V Szymkowiczovem izvirniku je dogajanje postavljeno v živahen newyorški bar, v katerem Susan – da bi izrazila svoja trenutna občutja – pleše ob glasbi iz džuboksa. V priredbi besedila pojete uspešnice iz muzikalov … Te še vedno ilustrirajo njena razpoloženja?

»Če sem jezna, ali če kdo vpije name«, pravi Susan, »si v glavi izmislim plesno koreografijo.« V izvirniku te koreografije res ilustrirajo njena trenutna občutja, naše glasbene točke pa so manj ilustrativne, a so z dogajanjem vseeno povezane. Prvi song, Cabaret, gledalca uvede v gledališče-kabaret, v katerem Susan nastopa, hkrati pa ilustrira naša življenja, polna vzponov in padcev, dobrega in slabega. All That Jazz vabi v jazz club ali kabaret ter nakazuje privlačnost med že nekoliko opito Susan in Elliotom. Vidimo, da jo Elliot seksualno močno privlači in da bi bila z več samozavesti sposobna narediti prvi korak. Bye, bye Mein Herr je točka, ki ilustrira njen dvom o zvezi z Elliotom; ker je takrat jezna in prizadeta, je song tudi tokrat na mestu. Imeli smo srečo, da so songi, ki še vedno predstavljajo njen notranji svet, dobro »sedli« v predstavo in so tudi dramaturško upravičeni.

V zadnjih uprizoritvah Gledališča Koper gostujete predvsem v vlogah, ki zahtevajo kar nekaj glasbenega daru in pevskega znanja. Ste se našli v igralsko-pevskih vlogah?

Delo v gledališču že vrsto let združujem s petjem pa tudi plesom. Zaradi vse večje priljubljenosti glasbenega gledališča med občinstvom sem svoje znanje izpopolnila prav na pevskem področju, in rečem lahko, da se danes v takšnih vlogah počutim odlično. Res je, da tistega, ki je dober na enem področju, tudi v gledališču vedno enostransko ovrednotijo, a zavedam se, da mora tudi koprsko gledališče preživeti in da za to potrebuje uspešnice. Direktorica Gledališča Koper Katja Pegan je prepoznala vse moje igralske in pevske zmogljivosti ter jih znala dobro izkoristiti. In zato sem ji hvaležna.


Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/2333 KB)

Povezani dogodki

Miha Trefalt, 25. 11. 2016
Verjeti ali ne verjeti. To je vprašanje.
Miha Trefalt, 21. 1. 2011
Srečni, če smo vsaj malo nesrečni
Miha Trefalt, 28. 2. 2014
Za pisanje sem zdaj pogumnejši