Moja srečevanja z gledališčem so se začela v srednji šoli, a se takrat nisem kaj veliko spraševala o tem, kje je meja med gledalci in igralci, enostavno sprejemala sem, kar mi je bilo ponujeno.
Moje izkušnje gledanja so se z leti spreminjale, vsekakor sem bolj podoživljala trenutke, ko sem zmogla vzpostaviti intimno vez med seboj in igralci. Pa naj bo to v okrogli dvorani Cankarjevega doma, v Draminem cerclu ali … v Studiu MGL. In tam sem doživela nekaj izjemnega. Ta prostor zabriše mejo med gledalci in igralci, sedeži okrog odra te enostavno potisnejo na oder in si tam. Dihaš z igralci, kričiš z njimi, se treseš z njimi, se veseliš z njimi. Postaneš igralec. Si v …
Nasilje me nikoli ne pusti ravnodušne, zadnja leta težko spremljam nasilne prizore v filmih, a enostavno zamenjam kanal in sem drugje. V gledališču pa … Vstaneš in zapustiš dvorano? Otrpneš in čakaš, da mine? Videti je bilo, da bo Kinderland ena takšnih predstav, na katero ne bom mogla pomisliti nikoli več. V nekem trenutku sem imela nasilja preveč … otroci med seboj, starši nad njimi, posilstvo, kriki, sekira in zvezana ženska … Zdelo se mi je, da jo bo sekira zdaj zdaj razkosala in ubila … Telo mi je drgetalo, otrpnilo, zdelo se mi je, da to traja in traja, da ne bo nikoli konca, mižala sem in … Pok! Strel. Šok! Krč v meni je popustil, šok me je odrešil – katarza.
Zdelo se mi je, da je življenje enostavnejše, lažje, nekrčevito spoprijemanje z resničnostjo, zato sem ustvarjalcem, zlasti igralcem Kinderlanda zares hvaležna. Da so me spustili medse, da sem lahko z njimi »igrala«, da sem bila »na odru«. Še danes se rada spominjam te predstave, te izkušnje.
Tega občutenja najbrž noben televizijski ali spletni prenos ne dopušča. Zato si zares želim predstav v živo, človeškega stika, prehajanja meja med gledalci in igralci, ponotranjenja dramskih vlog.
- Vanja Novak