Mnogokrat sem začela pisati to odo gledališču, veliko začetkov sem prečrtala. Nisem namreč ne pisec ne poet, si rečem, a hkrati vem, da bi tudi največji mojstri verzov težko opisali duševno hrano, ki jo daje gledališče. Sama lahko torej ponudim le zahvalo.
Najprej gledališču, ki si mi kot deklici nudilo prijatelje, ko je bil prostor za omarami v 5.a razredu zakulisje, potisnjene klopi ob steno so dajale prostor odru in nismo nastopali za nikogar. Le za zabavo. Tako si me začelo vzgajati – skozi igro. Kmalu smo se učili vrstice in brskali po omarah staršev, da smo našli ravno prave kostume, ki nam nikoli niso bili povsem prav. Ko so se začeli polniti stoli v šolski dvorani, smo šepetaje urili dialoge, tik pred začetkom, a smo jih še vseeno kdaj pozabili. Leta kasneje, ko ni bilo več prevelikih čevljev in zakulisja stare omare, ampak so močne luči osvetlile temen prostor in sem se v garderobah drenjala z novimi ljudmi, ki bodo kmalu postali vir smeha in solz za čas najstniškega dozorevanja, sem nemalokrat pomislila na tisti oder v domačem kraju. Ampak čar gledališča je, da te nekako zmeraj pripelje domov. Zatorej, hvala, gledališče, da mi zmeraj znova daješ dom.
Vsem gledališkim ustvarjalcem, ki so se kdaj na odru razdali za publiko. Ki ste šli skozi težke, nepredvidljive čase, ko je bila vaša ustvarjalnost okovana, in ste se z njimi spopadli. Ker ste trdni v duhu in srcu ter mogočni v svojih telesih. Ker pričarate zgodbe z besedo ali brez, gledalcem na očeh ali skriti. Ker ste zgled človeka z domišljijo in igro v srcu, ki ju svet nemalokrat presneto potrebuje. Torej, hvala gledališkim ustvarjalcem, da ste bili, da ste ter da boste.
Ter vsem gledališkim pedagogom, ki za svoj gledališki ''podmladek'' nosijo srce na dlani. Ki ste eni izmed najmogočnejših ljudi v mnogih mladih očeh, saj sejete znanje, dragoceno trdo delo, in kar je najpomembneje – pogum. Ker mlade vodite skozi svetlobo in temo. Ker nas vodite proti neskončni razsežnosti našega bitja.
Vsem iz srca hvala.
- Andreja Pevec Podgornik