Gledalka Alenka , 24. 12. 2012

Pismo gledalke Matiji Solcetu

PREJELI SMO: pismo gospe Alenke, ki ga je ob ogledu lutkovne predstave Srečne kosti s hvaležnostjo naslovila na režiserja Matijo Solceta. Objavljamo ga tudi zato, ker ta strnjen vtis morda na nek simboličen način posreduje tisto neizrekljivo, kar bi kdo od gledalcev po ogledu predstave, ki se ga je dotaknila in v kateri se je čutil nagovorjenega, rad izrekel svojim ustvarjalcem, pa morda ne ve, kako ali kje in tudi ali je spodobno in ali se sme ...

foto Arhiv LGL

Spoštovani Matija!

Dolgo je trajalo, da sem se spravila k temu pisanju … Najprej sem bila kakšne tri dni »na luftu« in v tem času nisem uspela najti stika z vami. Potem pa so se vsa evforična občutenja polegla in spremenila sem se v majico v pralnem stroju. Obveznosti, ki jih je potrebno opraviti. Odnosi z ljudmi, ki me obkrožajo, in jih je potrebno negovati, jim prilivati. Vse, ne vem, kaj ...

Zdaj pa čutim, da je tisto, kar je bilo v meni kot oblak, dobilo obris, kot da bi dozorelo in vam lahko pišem. Saj se tudi sama sprašujem o smiselnosti tega in počutim se tako zelo majhno pred vami … Ampak samo na ta način vam lahko posredujem svojo hvaležnost za to, kar ste s svojo predstavo dali meni.

Tako močno predstavo vidim morda le nekajkrat v življenju. Točno take pa nobene, ker je enkratna kot vsaka predstava. In sem že po predstavi vedela, da je izjemna. Včasih se nam dogajajo izjemne stvari, pa se morda ne zavedamo, včasih mislimo, da so izjemne, pa se morda motimo.

Sploh ne vem, kakšna je zgodba. Ta predstava, Srečne kosti, je kot vtis, kot lep pogled, kot obrat deskarja na Voglu. Kot ogledalo, kot resnica. Čigava resnica? Kot tisto, kot pravi Shakespeare, kar naj bi gledališče bilo: odsev/ogledalo resničnosti. Predstava je gola, vi ste v njej goli. Obrnete sliko:

Say: I am happy.
(We say:) I am happy.
Say it louder! (We say again, a little bit louder:) I am happy.
(You say:) I said just like this in my dreams just a little bit less enthusiastically. :)

Vi daste sebe v predstavo in jaz vas vzamem. In še zdaj, ko pišem o predstavi, čutim fantastično energijo, ki žeja po življenju in je neskončno krhka. Vi ste ranljivi in krhki, človek je ranljiv in krhek. In morda je to dober razlog, da vam pišem. Želim, da obstajate in vas življenje ohranja in neguje. Blagor vam, ker ste izvedli tako predstavo. Ker se zavedate svoje kvalitete in ohranjate svojo preprostost, ki vam dovoli vpogled, jasen vpogled. Bog vas živi!

Želim vam vse dobro,
Alenka

Matija Solce

Povezani dogodki

Samo M. Strelec

Gospa Alenka, dva dni premišljujem vaše pismo. Veste, to, da ste pisali ustvarjalcu, da ste spregovorili o tem, kar ste gledali - se mi zdi končni smisel vsega našega početja. Ko rečem našega, mislim v tem hipu na našega SIGledal-ovega. Zato mislimo, da bi morali biti tu: da povezujemo ustvarjalce z imenom in priimkom, z "brezimnimi" gledalci.

Ker je prav gledalec končni smisel našega početja (zdaj govorim kot režiser). Ker pri vas nastaja smisel (ali nesmisel) našega početja.

Navdušen sem nad vašim pismom Matiji Solcetu. Tako zaradi vsebine, tona, pa že samega dejstva, da ste ga (sploh) napisali. Srečen, ko slišim, kaj še zmeraj z/more gledališče.

Hvala, da ste uporabili naš SiGledal in prek njega pisali Matiji. Vemo, da od 500 - 700 individualnih obiskovalcev vsak dan obišče našo stran, in seveda vidimo, kako malo takšnih pisem in "povratnih informacij" znamo spodbuditi.

Vas smem prositi za pomoč, gospa Alenka? Kako bi lahko gledalce še bolj vključili na naš portal? Kako bi lahko gledalce še bolj spodbudili k komenitranju, problematiziranju, pisanju vtisov?

Hvala vam in lepe praznike želim, Samo M. Strelec

26. 12. 2012

j matkovic

DOBAR NAZIV BREZIMNIMI GLEDALCI ka uostalom i brezimni ČITALCI,,,,tj konzumenti.....

29. 12. 2012