Nuša Komplet, SiGledal, 25. 6. 2013

Petič ...

... o procesu dela pri predstavi Antigona v Lutkovnem gledališču Ljubljana (premiera 18. in 19. septembra 2013). Režiser Marko Čeh; igrajo Ana, Asja, Jan, Alenka, Matevž in glas Iztoka. O razvijanju kostumov.

Zgodilo se je zadnjič na vaji.
Da se je Kreon materializiral. (Pri četrtem poskusu ´spametovanja´ ga tako sprovocira Hajmon*.) Njegov glas je začel povezovati stole, ki so postali noge, tulec, brez funkcije prislonjen v kot, je držal pokonci trup, blazina za stol je prikimavala z glavo in dve palici sta krilili namesto rok. Najprej je grmel in segal do neba, obetala se je strašna nevihta, potem pa je iz njega nastal … (Do premiere tega pač ne povem.)

Kreon ni le kralj, ampak je Oblast. In kako bi narisali Oblast? Kako bi jo odigrali? Kako razkrinkali?

Če je tako spontano in za trenutek dobil podobo Kreonov glas – Oblast, se mi zdi primeren čas, da se pogovorim z Branko (o. p. Pavlič) in njenemu razmišljanju o kostumih, ki bodo zaokrožili podobo igralcev (iz mesa in krvi) na odru.
In tako sva se danes med vajo usedli na sonce in govorili o tem, kako nastaja kostum.

Bilo je vazno slikarstvo.
In v prevladujočih motivih iz vsakdanjega dvornega življenja in narave ter antičnih mitov naslikane silhuete ljudi, vselej v gibanju. Kakšno obliko ima to telo? Dvodimenzionalno in zelo razgibano, saj je vselej ujeto v neko dogajanje. In barvni spekter, znotraj katerega se gibljejo te poslikave, od črne do bakrene.

Bile so maske.
V antičnem gledališču so uporabljali okoli trideset vrst mask, ki so bile natančno okarakterizirane (ekstremno star človek, siv starec s sivo brado, tiran s črnimi lasmi in podobno) in so bile namenjene temu, da gledalec takoj prepozna dramsko osebo. Ker so bili na ´sceni´ največ trije igralci, so si maske v zaodrju tudi zelo hitro menjavali in tako odigrali več vlog na predstavo, saj so bila oblačila poenotena za vse osebe. Kot zanimivost Branka prida še akustičen pomen maske, ko naj bi zaradi velikosti grških gledališč (amfiteatrov) pomagale pri artikulaciji glasov in sami glasnosti govora. Branka pravi, da je funkcijo maske danes prevzel na eni strani kostum kot oblačilo, ki zaokroži zunanjo podobo, in igralec, ki razvije karakter dramske osebe.

In vsakdanja oblačila grškega človeka.
Ki so bila dvodelna. Sestavljena iz tunike in ogrinjala. Ornamentirana. Prosojna. Lahka. Brez žepov in brez gumbov.

In še kaj drugih asociacij …

Prilepljeno na Antigono.
Najprej je slika, ki deluje kot celota. Zbor. Iz te slike se začnejo luščiti posamezni elementi. Izstopati kot liki. Najprej jih nekaj drži skupaj, po razbitju pa vsak dobi znak, zakaj točno je ta dramska oseba.

In prve skice.
Osnovna ideja je, da antične asociacije niso zgolj prevedene v današnji čas, ampak so kostumi brezčasni in nosijo spomin in vonj nekega drugega časa. Od tod izbira barv, osnovnih oblik kostumov in celotne podobe oblačil. Pri čemer pa Branka pravi, da vselej izhaja iz igralcev samih in njihovega razumevanja in razvoja lika, saj je izhajanje zgolj in samo iz teksta absolutno premalo. »Lahko bi tudi odprl Wikipedijo in tam prebral, da je Antigona fajterka in jo zato pač oblečeš v rdečo.« 

In zadnja skica.
Če sama ne bi vedela, kateri lik je najbolj izmuzljiv, problematičen, bi vprašala Branko, katero skico je narisala zadnjo. Tista podoba, ki se najdlje vrtinči v mislih in noče obstati v skici, je vselej tista, ki »je še nimamo«. In tokrat je bil to Vodja zbora. »A je megla? A je tisti, ki se vselej zlije z okolico? A ima varovalno barvo? A je žoga?« smo debatirali enkrat na kavi po vaji.
P. s.: V Novi Gorici pri delu za Morilca (E. Ionesco, premiera oktober 2013) je bil takšen lik Berenger, za katerega je imel Mare idejo, da nosi glasbo.

Skice so zdaj na poti materializacije.
Blago je izbrano, šivilje pripravljene in proces, ki zaključuje prvi del kostumografije, skoraj končan. Branka pa pravi, da se drugi del kostumografije začne šele takrat, ko so kostumi narejeni in je potrebno poenotiti sliko z igro, sceno, glasbo ... Ko se ustvari svet, o katerem se prej le predvideva na papirju in pogovorih, in z njim prostor, ki ga kostum kot tak ne more zapolniti, ampak lahko le še nadgrajuje.

 

 »V tem tekstu je full krvi in solz in znoja.«

 


 

*

1. poskus, STRAŽAR: »Gorje, če gospodar, ki sodi, v zmoti blodi!«
2. poskus, ANTIGONA: »Če se ti zdi norost, kar jaz počenjam, / je, kot bi norec mi norost očital.«    
3. poskus, ISMENA: »Kar pameti bilo je prirojene, / v nesreči človek jo lahko izgubi …«    
4. poskus, HAJMON: »Da nisi oče, bi ti rekel: blaznež.«
5. poskus, TEJREZIAS: (Kreon: … kot je nespamet vsega zla najslabša.) »In ravno ta bolezen tebe daje!«    
6. opis, GLASNIK: »In priča vsem ljudem, da je nespamet / najhujše zlo, ki doleti človeka.

Antigona, LGL

Povezani dogodki

Nuša Komplet, 4. 9. 2013
Sedmič ...
Nuša Komplet, 15. 9. 2013
Zadnjič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 29. 6. 2013
Šestič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 29. 5. 2013
Prvič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 3. 6. 2013
Drugič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 10. 6. 2013
Tretjič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 17. 6. 2013
Četrtič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 29. 6. 2013
Šestič ...
Nuša Komplet, SiGledal, 26. 10. 2013
Pičimo (narobe svet)!
Nuša Komplet, SiGledal, 17. 6. 2013
Četrtič ...