Pred kratkim je odšel Taras Kermauner. Nikoli ga osebno nisem srečala, sledila pa sem njegovi misli ravno toliko, da mi je bil njegov odhod žalosten. Konec koncev imamo komaj 17 samostojnih let in sredi pubertetnih viharjev je bila že sama misel na starega modreca blagodejna in pomirjujča. Upala, želela sem si, da bi spregovorila tudi z njim besedo ali dve o nogometu: o negovanju otroškega veselja, o čarobni moči žoge ... O tem sva si pisala z njegovim sinom Alešem Kermaunerjem, ki se mu misel ni zdela za odmet, predlagal pa je, da malo počakava, ker je oče potreboval počitek.
Sem politično neo-pre-deljena in na moji listi je nekaj ljudi, ki jim volim svoj glas: Svetlana Makarovič, Desa Muck, še kdo. Recimo starešine: Taras Kermauner, Milan Kučan, Branko Gradišnik, Zoran Janković. Do izvolitve v ta „nekdo“ naziv spontano pride glede na intenziviteto pronicljivosti in srčnosti, ki jim jo po svojem naivno privatnem kriteriju „tako čutim tako pa ne“ pripisujem (Zavedam se, da je TA(K) kriterij za današnji čas, ko lahko svoje izbore in fasciniranosti seciraš in utemeljiš z ustreznim teoretičnim aparatom, čisto nespodoben in neprimeren. Mimo je, se kar TAKO NAIVNO navduševati, toliko bolj v nekem spisu, ki je vendarle namenjen javnosti. V svoje opravičilo naj povem, da sem po poklicu tajnica in menim, da ta emocionalni moment tajnici vendarle pritiče.)
Zoranu Jankoviću sem prvič pisala, ko je bil še predsednik uprave pri Mercatorju. Imela sem nekaj norih idej, ki so se meni kot njihovi stvariteljici seveda zdele vsaj genialne. Naslovila sem jih direktno v elektronski poštni nabiralnik Zorana Jankovića. Ni minilo dosti časa, ko so mi iz njegove pisarne sporočili, naj se oglasim. Prinesla sem mu rdečo vrtnico. Ko sem si predstavljala, kako bom prikorakala z rožo in rekla kaj res pametnega, je bila slika v moji domišljiji hudo impresivna.
„Kaj mi želite povedati?" je rekel takoj za tem, ko mi je segel v roko in prijazno odložil vrtnico na rob mize. (Dobro. V bistvu nekako res ni sodila v kontekst.)
Hm. Priznam ... Imela sem tako tremo, da sem menda rekla samo glpglpglpžnjb. Ponovila dvakrat in premolknila.
Ko je padla ideja o treningu z Gojcem po dramski predlogi Thomasa Brussiga, sem se zopet spomnila na Zorana Jankovića. Vedela sem, da ima nogomet zelo rad. Slabi dve leti sta, od kar je začel „nov trening z novo ekipo". Kako je bilo s prebolevanjem stare, mi je hodilo na misel, je sploh mogoče začeti z novo ekipo dokler ne preboliš? Gre za prebolevanje ali pač za kaj drugega, kaj se mu je dejansko dogajalo ob odhodu iz Mercatorja? Tim, ekipa: vedno, ko poslušam, berem intervjuje z njim, govori o ekipi: mi smo skupaj naredili to in to. Ja, me fascinira, kaj naj rečem. Ko izvem, da je pri nogometu igral sredino, mi je nekoliko bolj jasno: povezovanje, silen občutek za povezovanje, sprejemanje žoge in podajo naprej. Tudi kot župan je naše povabilo na pogovor sprejel takorekoč nemudoma. Mislila sem, da za tem stoji silna radovednost in odprtost za nove ljudi, sam pa je povedal, da gre morda bolj za neko moralno držo: kot župan preprosto mora odgovoriti na vprašanja ljudi, ki želijo od njega dobiti odgovor.
Toda nisem ga ogovorila kot župana, želela sem ga srečati kot Zorana Jankovića. Vsi štirje, ki jih omenjam, Taras Kermauner, Milan Kučan, Branko Gradišnik in Zoran Janković so s temo nogometa povezani zato, ker so v neki svoji psihični strukutri preprosto coachi. V protokolu so polni topline, v toplini brez osladnosti. Nekritično občudovanje? Lahko da, seveda, z veseljem: Nam ga v splošnem manjka, si mislim. Prav tega nekritičnega občudovanja ljudi, za katere v sebi čutimo, da so veliki in da premišljajo tudi robove igrišča, ki nam je vsem skupno in na katerem se vsi skupaj igramo.
- Povezave:
- Samo M. Strelec
- Gojmir Lešnjak Gojc
- Leo Kulaš