Anja Krušnik Cirnski, 6. 11. 2014

Od holandskih mornarjev do oškrbljenega robčka vesolja

Mestno gledališče ljubljansko, Francis Scott Fitzgerald VELIKI GATSBY, r. Ivica Buljan, premiera 6. november 2014.
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić
Foto: Mare Mutić

»In ko je luna zaplavala više, so se začele že tako neresnične vile razblinjati, tako da sem nazadnje pod seboj začutil prastari otok, kakršen je davno nekoč vzniknil pred očmi holandskih mornarjev. Za bežen, začaran trenutek je moral človek zadržati dih vpričo nove celine, nehote zaverovano strmeč nad lepoto, ki je ni ne razumel ne želel,« pripoveduje Nick po Gatsbyjevi smrti. In tako se je začelo: Amerika je postala zemlja boljšega jutri, zemlja upanja, zemlja lepote, zemlja bogastva, zemlja sreče. Tako se je začel ameriški sen, zgodba o uspehu.

Fitzgeraldov in Gatsbyjev čas, dvajseta leta dvajsetega stoletja, je bil čas prohibicije, mafije, preprodaje alkohola, tehnološkega napredka, večje tolerance in sprejemanja marginalnih osebnosti, obenem pa je tudi povojni čas, ki je ustvaril novo »izgubljeno generacijo«. Dve osnovni lastnosti naj bi bili dezorientacija in brezciljnost, ljudje brez Gatsbyjeve zelene lučke (lahko bi ji rekli tudi težnja po izpolnitvi ameriškega sna ali upanje). Kakor opisuje Nick na začetku: »In kmalu po tistem sem se udeležil zapoznelega germanskega preseljevanja narodov, ki je znano kot prva svetovna vojna. Srednji zahod se mi ni več zdel toplo središče sveta, ampak samo še oškrbljen robček vesolja.« Njegova percepcija sveta se je spremenila in s tem tudi njegova vloga v svetu. Gatsbyju pa vojna ni pomenila drugega kot nekaj stopničk višje na lestvici družbenega vzpona – kakor vse, kar je počel.

Gatsby je svoje življenje namenil enemu samemu cilju: uspehu, predstavi o popolnem življenju. Njegova odločenost je za Nicka in nas fascinantna: »Pa vendar, izžareval je nekaj izrednega, nekakšno stanjšano občutljivost za življenjske obete, nenavaden dar za upanje, romantično odprtost srca /…/« Vendar je treba pomisliti, koliko odpovedi, žrtev in samodiscipline je potrebno za takšno obsesivno usmerjenost k cilju. Ameriški sen, ki ga Gatsby uteleša, pomeni prav to: trdo delo, predanost in determinacijo, česar ne Tom, ne Daisy, ne Nick ne potrebujejo, oni so old money, verjetno so v svojem okolju tudi dokaj vplivni ljudje. Oni trije so se v tem rodili, za razumevanje Gatsbyja pa je bistveno, da doumemo njegovo okolje: revno, nesofisticirano in verjetno tudi ne najbolj ambiciozno. Veliko bolj cenjeno je do bleščečih uspehov in velikega bogastva priti iz nič ali pa to zahteva vsaj več truda (vsaj v taki percepciji živimo).

Gatsby je uspel uresničiti svoje sanje in upe. Je bogat, celo nove kolekcije mu pošiljajo za vsak letni čas, namesto hiše ima dvorec, ima največje zabave v mestu, a denar mu kar ne skopni. Do vsega tega se prikopal, ker je vodja mafijske združbe. Kar pa ne pomeni le preprodaje alkohola, temveč verjetno tudi umore. To je v romanu sicer potisnjeno ob stran, ni v fokusu, le skrivnostni pogovori nam dajejo dokaj konkretno informacijo o njegovem delovanju.

Scorsesejeva nova serija Imperij pregrehe (The Boardwalk Empire, 2010) pokaže tisto, kar je v romanu samem nekoliko zakrito: govori o mafijskih združbah v dvajsetih, ko so delovali Al Capone, Lucky Luciano, Arnold Rothstein (po katerem je Fitzgerald ustvaril lik Wolfsheima), Johnson. Vsi našteti v prej omenjeni seriji pijejo, kadijo, se drogirajo, spijo s prostitutkami. Prav po tem vzorcu bi moral živeti tudi Gatsby, mafijec v dvajsetih. Vendar Gatsby ne pije alkohola, le redko kadi, ne spi s prostitutkami, sam se udeležuje svojih lastnih zabav zgolj kot opazovalec.

Gatsby pa naredi še nekaj, kar nam da vedeti o njegovem ameriškem snu. Sprememba imena se nam mogoče ne zdi velika stvar, pa vendar – in ne govorim o sentimentalni navezanosti na ime. Govorim o navadi, govorim o avtomatizmu: ime nam je pač vsem dodeljeno, je naš osebni označevalec. S spremembo imena pa popolnoma zavrže svoj dom, družino in korenine ter se na novo ustvari, a ne z natančnim poustvarjanjem osebne zgodovine, temveč z lažmi, ki jih je mogoče takoj razkrinkati. Vseeno mu je, kakšne in katere podatke o njegovem življenju imajo ljudje, prav zato je mističen in izmuzljiv. Izbrisal je zase nepomembno preteklost, vse daje v prihodnost.

Edino, kar je ostalo, je Daisy. Ona je zanj želja po sreči. Gatsbyjeva ljubezen do nje pomeni ljubezen do vsega, kar ona predstavlja; zaljubljen je v idejo, hkrati pa gre za univerzalni primer proizvajanja želje. Težava je le v tem, da je Daisy drugačna od njegove predstave o njej. Ona je zanj idealna neizpolnjena ljubezen. V trenutku, ko se je dotakne, izpuhti; ko Gatsby pride preblizu, ko zahteva preveč, se prikaže vsa njena realnost, drugačna od njegovih pričakovanj.

Daisy pada na njegov denar in blišč, na vse, kar je naredil zanjo. Ob njem opazi, kaj je zamudila, kaj vse bi lahko imela, če se ne bi poročila s Tomom. Celo razjoče se ob srajcah, ob tako lepih srajcah. Gatsby se zaveda, da jo privlači sijaj bogastva: »Njen glas zveni po denarju. Nepresahljivi čar, ki podrhteva v njem, je žvenket, je cingljanje denarja … Visoko v beli palači je kraljeva hčerka, zlato dekle …« In potem ji vse na mah vzame. Zabave, strežnike, blišč, vse, kar zveni po denarju. Odvzame ji dražljaj blišča in s tem pride med njima do kratkega stika.

Po drugi strani imamo tukaj drugo razmerje: Tom in Myrtle. Tom je, prav tako kot Daisy, predstavnik socialne skupine old money. Z Daisy sta se poročila, kot je bilo od njiju verjetno pričakovati. A Toma privlačijo ženske nižjega socialnega sloja (sobarica, Myrtle), še več: lovi jih, kot one lovijo njega in njemu podobne, saj si želijo denar, obleke, nove kužke, možnost, da si stvari lahko privoščiš. Myrtle nam celo uprizori svojo naravnost nesrečno življenjsko zgodbo, kako jo je Wilson nalagal in ujel. Na površini bi jo lahko mogoče primerjali z Gatsbyjem, vendar nihče od ostalih likov ni narejen, da bi se lahko kakor koli kosal z njim, celo Nick ne. Gatsby je edinstven.


Foto: Mare Mutić
Ameriški sen sestavljajo: pot k bogastvu, koncept individualnega, vztrajnost, predanost, želja po sreči. Myrtle vidi samo, kako prehoditi pot do bogastva, nikakor pa ne do uspeha. Gatsby, ki se je vedno zanašal le nase in na svoj trud, je tako drugačen od Myrtle, ki pričakuje, da jo bodo dvignili drugi, ona pa bo uživala v sadovih samoumevno danega. Myrtle je pragmatična in surova ženska, ki ji dano življenje pač ne diši. Potem je tukaj še Jordan, ki je uspešna in bogata in mlada, vendar na to ni emocionalno navezana. In tukaj je Tom, ki meni, da mu z rojstno pravico stvari kar pripadajo.

A vse like gledamo iz pripovedovalčeve perspektive, v kateri je Gatsby lep in čist. Nick Gatsbyju reče »Sami pokvarjenci so! Vi ste vredni več kot vsa tista prekleta svojat skupaj!«, saj v Gatsbyju vidi več kot mafijskega šefa, več kot bogatuna. Gatsbyja si opraviči pri sebi, saj je v vsem, kar naredi, iskren. Ne Tom, ne Daisy, ne Jordan niso takšni. Nick na začetku pravi: »Ko sem bil mlajši in bolj občutljiv, mi je oče dal nasvet: ›Kadar bi rad koga kritiziral, pomisli, da vsem na svetu ni tako lahko kakor tebi.‹« Nick ima do Gatsbyja neverjetno toleranco, saj Gatsby verjame v zeleno lučko, česar Nick sam ne zmore več. Tudi selitev z Zahoda v New York je bila zunanja sprememba, s katero si je po vojni hotel pomagati. Potem pa doživi Gatsbyja in predvsem njegovo smrt.

Že ko umre Myrtle, vidimo Nickovo občutljivost. Ženska, ki jo je poznal, je umrla. Sicer mu ni nič pomenila, pa vendarle je bilo truplo, ki ga je videl, najbolj kruta realnost, najbolj krut poseg v življenje. Za nekaj trenutkov vse izgubi vrednost, vse, kar se je zgodilo. Zato v Nicku mogoče zasledimo kanček obsojanja Daisy in Gatsbyja.

Po Gatsbyjevi smrti se preseli nazaj v »oškrbljen robček vesolja«, gre tja, od koder je zbežal. Ob pripovedovanju nam daje občutek, da je veliko starejši, veliko bolj zrel, kot je pričakovati. A do trenutka pripovedovanja je že preveč doživel in preveč videl. V pogovoru z Jordan reče, da je »star trideset let. Pet let prestar, da bi si lagal in potem temu rekel čast«.

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 1209 Kb)

Ivica Buljan, MGL

Povezani dogodki

Svetlana Slapšak, 6. 11. 2014
Prevajanje Gatsbyja
Irena Štaudohar, 6. 11. 2014
Veliki sanjač
Anja Krušnik Cirnski, 6. 10. 2017
Kaj se skriva pod gladino?
Anja Krušnik Cirnski, 16. 10. 2014
(Z)možnost, da smo vsi lahko gospa Lemarchand
Anja Krušnik Cirnski, 12. 5. 2016
Izgubljena iluzija, v čas zapisana skrivnost¹